PRO - pomlad 2024

Poromali smo v Lurd
Prvi konec tedna v februarju smo s turistično agencijo Kompas poromali k Mariji v Lurd. 180 zadovoljnih romarjev,
krasno vreme, veliko milosti … Bilo je kratko, a lepo! V soboto in nedeljo je nagovor med sv. mašo pripravil duhovni
voditelj romanja nadškof Alojzij Cvikl. Za vas smo izbrali nekaj misli iz obeh pridig, ki naj vas nagovorijo.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Damir Lenart, Aritours
Lurd, sobota, 3. februar:
»Jezusov pogled se ne ustavi pri zunanjem videzu, to je
pogled v globino srca. Pogled, ki edini lahko uvidi in
prepozna človekove skrite potrebe: potrebo po ljubezni,
predvsem pa hrepenenje po Bogu in odrešenju. Obstaja
veliko pogledov na človeka: poslovneži nas vidijo kot
potrošnike, politiki kot glasove na volitvah, trgovci kot
stranke. A vsak od teh pogledov človeka zreducira na
predmet in dobiček, ki ga je mogoče iz njega iztržiti.
Apostol vidi človeka v njegovem edinstvenem dostojanstvu
in resničnosti – kot bitje hrepenenja in iskanja Resnice in
smisla svojega življenja.
Koliko ljudi je danes izgubljenih; tavajo in iščejo, pa se
jim poskuša dati nekaj, kar ne more potešiti njihovega
iskanja. Zato je poslanstvo Cerkve, da ljudem pomaga,
da začutijo, da jih Bog ljubi po Jezusu Kristusu. Lurd je
kraj, kjer čutimo posebno Božjo naklonjenost in bližino,
da je na začetku naše vere dar, dar od zgoraj. Zato je tudi
Marija polna milosti, polna Boga. So kraji, kjer se človek z
Bogom sreča tako globoko in močno, da se ga to doživetje
tako dotakne, da to izkustvo nosi v sebi vse življenje. Na
tem kraju si zato lahko postavimo vprašanje: Kakšno vlogo
ima Marija v našem življenju? Ali je tista, ki nam kaže na
svojega Sina, polnega usmiljenja in sočutja? Imamo Marijo,
ki ima materinsko srce, napolnjeno z usmiljenjem, kakor
njen Sin. Ima srce, ki želi pomagati. To nas napolnjuje z
upanjem in tolažbo. Marija nas usmerja k svojemu Sinu,
ker ve, da smo dostikrat utrujeni in je naša vera polna
dvomov in posvetnih skrbi. Marija pred nas tako stopa kot
podoba novega človeka, ki se celostno in svobodno odpre
Bogu.
Marija ve, da lahko samo srečanje z njenim Sinom v
nas rodi spreobrnjenje, molitev in pokoro. S tem lahko
zaživimo dostojanstvo človeka, ki ga je greh omadeževal,
a nas Božje usmiljenje po zakramentu sprave vedno znova
utrjuje v Božjem otroštvu.«
Lurd, nedelja, 4. februar
»Jezus nam kaže na razsežnost, na katero ljudje mnogokrat
pozabljamo: stik z Očetom, ki ga vzpostavljamo v molitvi.
Znamo si vzeti čas za počitek našega telesa, ne pa našega
srca, duše. Mogoče se naša osebna in družbena kriza kažeta
ravno v tem, da ne znamo praznovati, si vzeti časa za molitev.
Molitev ne utrjuje samo našega odnosa z Bogom, ampak
prispeva k pravemu odnosu z ljudmi. ’Ora et labora’, moli
in delaj, je pravilo benediktinskih menihov. To dvoje naj
bi bilo razdeljeno v pravem ravnotežju. To pravilo ni samo
za redovnike in redovnice, vsak kristjan naj bi našel pravo
64
razmerje med pobožnostjo ter poklicnim in družinskim
življenjem. Danes mnogi ves svoj čas posvečajo svojemu
poklicu, družini, družbi, za duhovno dimenzijo pa jim
hitro zmanjka časa. V mnogih naših družinah in tudi pri
posameznikih molitev izginja. Ni prav, da za pomanjkanje
molitve krivimo mnoge obveznosti, ki jih imamo, ritem
življenja, ki je pač takšen, da ne dopušča časa, ki bi ga lahko
posvetili molitvi. Prav je, da se ob tem vprašamo, če je nekaj
narobe z našo molitvijo, da ni zavestno iskanje povezave z
Bogom. Vsak od nas mora najti svojo pot in način molitve.
Nekomu zelo veliko pomeni rožni venec, drugemu ne. Ta
mora najti drugo pot. Naj vsak dan vzame v roko Sveto
pismo, ga počasi prebira in ob njem premišljuje. Tam, kjer
se me Bog dotakne, se je potrebno ustaviti in prositi Boga,
da bi se ta stik še poglobil, postajal vedno bolj oseben,
prijateljski, zaupljiv. Enako je z obiskom nedeljske svete
maše. Dokler je samo obveza, izpolnitev neke zapovedi, jo
bomo hitro in na lahko opustili. Če pa je zame sv. maša
srečanje z Bogom, potem mora biti ovira zelo velika, da me
bo zadržala doma.
Če je moja molitev postala iskanje stika z Bogom, potem
bom iskal načine in kraje, ki mi bodo k temu pomagali, in
tudi časa, ki ga bom posvetil molitvi, mi ne bo žal. Molitev
bo postala tista, ki bo dajala ’ton’ vsemu mojemu življenju
in prizadevanjem. Težko bomo posnemali Jezusa, če v
našem življenju ne bo prostora za molitev. Ta ni beg od
življenja in od naših obveznosti. Obratno, je črpanje moči,
tu dobimo moč in navdih.
Marija je bila žena molitve. ‚Marija pa je vse te besede
shranila in jih premišljevala v svojem srcu’ (Lk 2,19). Vse,
kar se zgodi okoli nje, konča v premišljevanju v globini
njenega srca: tako dnevi, polni veselja, kot najtemnejši
trenutki, ko je tudi njej težko razumeti, po katerih poteh
mora iti odrešenje. Vse konča v njenem srcu, da bi šlo skozi
rešeto molitve in bilo z njo preobraženo. Mati vse varuje in
prinaša v svoj pogovor z Bogom. S srcem, odprtim za Božjo
besedo, s tihim srcem, s poslušnim srcem, s srcem, ki zna
sprejeti Božjo besedo in ji pusti, da raste kakor dobro seme,
ki bo prej ali slej obrodilo bogat sad.«
Križev pot je vodil direktor Franci Trstenjak