PRO - pomlad 2024

Ko sprejmeš zakon o evtanaziji,
spremeniš tudi paliativno oskrbo.
Pri paliativni oskrbi gre za spopadanje
z bolečino in simptomi, pri evtanaziji
pa gre za ubijanje. Ko enkrat uzakoniš
ubijanje, to za vedno spremeni odnos
do bolečine in drugih simptomov.
potrebujemo zdravnike, ki so za to usposobljeni, vendar
možnosti obstajajo. Vedno ostaja samo eno vprašanje:
ali bomo te ljudi ubili ali ne. Če jih ne bomo ubili, se
moramo zavezati, da jih bomo negovali. Govorimo o
skrajnih primerih in prav na osnovi teh redkih primerov
hočejo nekateri uzakoniti evtanazijo. Vemo pa, da potem
nikoli ni omejena samo nanje. To je nemogoče. V moji
domovini smo najprej začeli z evtanazijo za neozdravljivo
bolne, leta 2021 pa smo to določilo umaknili, češ da naj
bi bilo diskriminatorno odkloniti evtanazijo ljudem, ki
niso neozdravljivo bolni. Rekli so: če jo lahko dovolimo
nekomu, ki je neozdravljivo bolan, je diskriminacija,
če je ne dovolimo nekomu, ki ni. Iz istega razloga je bil
v parlament februarja 2023 vložen predlog za evtanazijo
otrok. Tak zakon se vedno širi in nima nobenih omejitev.«
Ljudje, ki podpirajo evtanazijo, pravijo, da moramo
spoštovati človekovo dostojanstvo, njegovo svobodno
voljo in svobodno odločitev o tem, kaj se bo z njim
zgodilo. Kaj bi jim vi odgovorili?
»Pri evtanaziji ne gre za svobodo, odločitev ali avtonomijo,
ampak za ubijanje ljudi. Nekateri bi jo radi imenovali
drugače, ampak dejansko gre za ubijanje ljudi. Zakaj ljudje
zaprosijo za evtanazijo? Ko pogledaš podatke, ugotoviš,
da gredo skoraj vsi skozi nekaj, kar bi lahko imenovali
eksistencialno trpljenje. Gre za nekakšen občutek
brezupnosti, obupa, osamljenosti. Pravijo takole: Nimam
nikogar, ki bi mu bilo mar zame. Pomislite, da nikomur
ni mar za vas, ko greste skozi težko zdravstveno stanje
in ste osamljeni. Včasih se zdi smrt najboljši odgovor.
Toda ali gre sploh za svobodo izbire in avtonomijo ali
za zapuščenost? Gre za zapuščenost. Ljudem ne rečemo
le, da bo zanje bolje, če bodo mrtvi, ampak, da bomo to
tudi uresničili. Zastrupili te bomo do smrti. Kako se bo
družba odločila? Je v redu ubijati ljudi? Če je odgovor ne,
kajti nikoli ni dobro ubijati ljudi, saj se to nikoli ne konča,
moramo za te ljudi poskrbeti. Pri tem ne mislim toliko na
nove izdatke za zdravstvo, ampak govorim o družbi, ki
pravi, da bo poskrbela za svoje matere in očete, za brate
in sestre.«
Eden od načinov, da poskrbimo zanje, je dobra
paliativna oskrba. Je sposobna omejiti bolečino?
»Brez dvoma lahko omilimo bolečino; lahko jo skoraj
povsem odstranimo. V skrajnih primerih, ko ima človek
močne bolečine in je blizu smrti, ga lahko tudi postavimo
v tako imenovano medicinsko spanje. V tem stanju ne
čuti več nobenih bolečin. Nekdo bi se lahko vprašal,
kakšna je potem razlika od evtanazije. Evtanazija pomeni
nekoga ubiti. Če nekoga uspavamo, pa ga ne ubijemo.
Omogočimo mu le, da umre brez bolečin. Zato je nega
tako zelo pomembna. Treba je vedeti, da ko sprejmeš
zakon o evtanaziji, spremeniš tudi paliativno oskrbo. Pri
paliativni oskrbi gre za spopadanje z bolečino in simptomi,
da se prepričajo, da se počutite dobro. Pri evtanaziji pa
gre za ubijanje. Ko enkrat uzakoniš ubijanje, to za vedno
spremeni odnos do bolečine in drugih simptomov.
Paliativna oskrba se je v Kanadi od leta 2016 zelo močno
spremenila, ker je toliko zdravnikov začelo ubijati ljudi.
Pomislite, da vas zdravniki gledajo in pravijo: No, ali ne bi
bilo bolje, da vam preprosto damo ta smrtonosni strup?«
Kakšno breme pa je uzakonitev evtanazije ali samomora
s pomočjo za zdravnike?
»Zdravniki nikoli ne bi smeli biti vpleteni v ubijanje svojih
pacientov. Vse se spremeni, ko ima zdravnik pravico, da te
ubije. Zdravniki so v veliki zadregi. Sicer jim rečejo, da jim
ni treba ubijati, vendar pa morajo napotiti osebo na tistega,
ki je to pripravljen storiti. Ne napotijo jih le k drugemu
zdravniku, ampak k nekomu, ki jih bo ubil, k morilcu.
Mnogi zdravniki so zdaj v dilemi, saj se sprašujejo, ali
sploh ostati v medicini.«
Podatki za leto 2022 kažejo, da
je bilo zaradi evtanazije v Kanadi
več kot 13.000 smrti.
Kako lahko postanemo bolj človeška družba? Kako lahko
okrepimo svoje sočutje do najbolj ranljivih skupin v
družbi?
»Tako, da smo z ljudmi. Naša družba je postala zelo
individualistična. Prejšnje generacije so bile veliko bolj
povezane med seboj. Bile so del skupnosti in kot takšne so
se tudi počutile. Veliko bolj so bile povezane s sosedi, tako
da so prepoznali, ko je imel nekdo težave z zdravjem, in
so ga obiskali. Veliko tega smo izgubili in vidite, v kakšni
kulturni dilemi individualizma smo se znašli, da se vse
vrti okrog mene in da veliko ljudi ostaja samih. Počutijo
se nekako izključene iz družbe, nihče jih ne obišče. Če
greste v dom za starejše in vprašate, koliko oskrbovancev
nihče ne obišče, boste na žalost izvedeli ogromno številko,
po vsej verjetnosti večina nikoli nima obiskov. Potem
pa sprejmete zakon o evtanaziji in se sprašujete, zakaj ti
ljudje, ki niti še ne umirajo in morda sploh ne gredo skozi
težko, nevzdržno situacijo, prosijo za usmrtitev. Zato, ker
jim ne dajete razloga za življenje in ker ste jih zapustili.
To je kultura, v kateri ljudi zapustimo, da ostanejo sami.
Kar moramo storiti in nas nič ne stane, je to, da obiščemo
bližnjega, gospo, ki živi na koncu ulice, ali osebo, ki jo
morda poznate iz cerkve. Ali pa vsaj dvignemo telefon
in vprašamo mamo, kako je kaj. Taka malenkost naredi
ogromno razliko v njihovem in v našem življenju.«
15