PRO - pomlad 2024

Jure Sešek:
»Mario je prijazen možak, ki tudi v času najbolj močnega
sijaja televizijske zvezde ni dovolil, da presvetli njegovo
skromnost in človečnost. Čeprav verjamem, da gre težko
v miru na kavo, v kino ali trgovino, je ostal tak, kot je bil,
ko sem ga spoznal. Od tega je že skoraj trideset let. Družili
smo se na različnih sprejemih ob nominacijah medijskih
nagrad, vedno sem bil vesel vabila v njegove oddaje, v
katerih sem imel kljub maski in kameram občutek, da
sedim na prijateljevem kavču. Pri njem smo prvič zapeli
kot družina na velikem odru, v eni od oddaj prejeli
tedenske počitnice v Ratečah ... Nepozabna nagrada.
Vedno znova sem bil presenečen, ko si je po oddaji vzel čas
in se kot urednik in voditelj pisno zahvalil za sodelovanje.
Dobro ve, kaj je lepo in prav. Na televizijskih hodnikih je
bilo lažje nositi tremo, če sem srečal Maria. Rekel bi, da je
moj znanec z vrlinami dobrega prijatelja.«
tem, kar smo naredili. Če si kritičen, to nekako žene stvari
naprej, da so potem naslednjič boljše. Ne morem pa biti
destruktiven in zmeraj vse grajati, da je zanič in slabo. To
ne pripelje nikamor. Včasih je prišel v ekipo sodelavec, ki je
vedno godrnjal in ni bil z ničimer zadovoljen, tak človek je
rušilen za ekipo. Če hočeš naprej, se je treba slabih energij
nekako rešiti. Tega sem veliko videl v karieri.«
Mario, prav je, da se ustaviva pri oddaji, v kateri ste iskali
talente in pomagali narediti prve korake do velikih odrov
Nini Pušlar, Evi Černe, Omarju Naberju, Anžeju Dežanu …
»Ko smo začeli v oddaji Spet doma z Bitko talentov, se je
v tujini zelo intenzivno iskalo talente v različnih oddajah.
To je bil nekako na novo odkriti svet. Odločili smo se,
da poskusimo z avdicijo za pevce. Dobili smo ogromno
prijav. Tri leta smo zelo resno delali z mladimi pevci. Želeli
smo, da talenti ne bi sijali samo en večer, ampak da bo to
nekaj resnega, da jim bomo dali priložnost, da naredijo
ploščo, jim poiskali ljudi, ki znajo to početi. Televizija je
medij trenutka, češ, za danes zvečer si v redu, za jutri nas
ne zanima, kaj bo s tabo. To so bili zelo mladi ljudje, 16,
17 let stari otroci, zato je bilo treba nanje paziti. Postaviti
te otroke na oder in pustiti, da zmagajo, zaslovijo, potem
pa jih ’zavreči’, ker imamo nove kandidate, novo sezono,
to se nam ni zdelo pošteno. Zanje smo nekako poskušali
poskrbeti, kolikor je šlo. Zelo sem vesel, ko vidim Nino
Pušlar, kaj počne. Ona je zdaj dejansko v prvi vrsti naših
izvajalcev. Verjetno bi bila pevka tudi brez Bitke talentov,
bi pač kje drugje prišla do svoje priložnosti, ampak smo
ponosni, da smo bili mi zraven pri tej prvi stopnici. Z
vsemi, ki jim je uspelo, imam zelo prisrčne odnose. Zmeraj
sem vesel, ko se vidimo.«
Dejal si, da so bile oddaje, po katerih si bil najbolj
poznan, živahne, hrupne, v živo. Na nek način malo
adrenalinske.
»Ko se začne oddaja, ki jo zares čutim, me preplavi
adrenalin. Postanem drug človek, funkcioniram drugače,
razpoložen sem drugače, čustvujem drugače, postanem
drug človek v dobrem smislu in to za svoje televizijsko delo
potrebujem. Zato sem bil tudi nesrečen, ko v oddaji Joker
zaradi covida ni bilo publike. Čutil sem, kot da imam neko
utež na sebi, ki me vleče k tlom, da ne morem poleteti, kot
sem sicer vajen. Ko se je vrnila publika, sem v hipu začutil,
kot bi me nekdo osvobodil.«
A ima zdaj, ko ima Joker občinstvo, kviz dovolj
adrenalina v sebi?
»Ne toliko, kot oddaje, ki sem jih delal leta in leta, oddaje
z glasbo, s humorjem, s pogovori. Ampak dovolj, tako
bom rekel. Tudi jaz nisem več star 20 let in z leti se tudi
pričakovanja malo spremenijo, sem zadovoljen tudi z
manj.«
Kako ti vseh 30 let, odkar si na televiziji, uspe biti Mario
zase in ne za občinstvo, za kamere, intervjuje …
»Pravzaprav živim povsem običajno življenje. Nikoli
nisem čutil potrebe, da bi bilo moje zasebno življenje
povsem dosegljivo javnosti. Nekateri mislijo, da če želiš
biti priljubljen in slaven, moraš pustiti javnosti vstop v vse
pore svojega življenja. Mogoče komu to pomaga, jaz sem
se že na začetku odločil, da ne bo tako. Nikoli nisem vabil
novinarjev k sebi domov. Zdelo se mi je, da je televizijska
poklicna pot moja stvar, zato sem svoje prijatelje, družino in
ljudi, ki jih imam rad, bolj ali manj držal stran od rumenih
medijev. Dovolj je, če sem jaz del tega. A kljub temu lahko
relativno običajno živim. Seveda imam v sebi občutek,
da me ljudje poznajo, morda nisem tako sproščen, kot bi
morda bil, če me ne bi poznal nihče. Eno zavoro imam ves
čas prižgano, toda svet je velik, lahko potujem.«
Zanimivo je, da lahko tudi v televizijskem svetu stkeš
iskrena prijateljstva: Nataša Tič Ralijan, Desa Muck …
»Tudi mene je to presenetilo, kajti slišal sem vse mogoče
zgodbe, da je estrada zlagana, da tu ni pristnih čustev,
niti ne prijateljstev, da so samo interesi in denar. V teh
desetletjih mi je uspelo stkati kar nekaj zares globokih
prijateljskih vezi z ljudmi, ki jih sicer v življenju ne bi
srečal, če ne bi delal tega, kar delam. Omenil si Deso. Ona
46