PRO - pomlad 2024

Mario Galunič:
Z leti človek spozna,
kako zelo pomembna
je tvoja prva družina
Veseli in počaščeni smo, da se je vabilu na
pogovor odzval prijazen obraz s TV ekranov, ena
najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti, Mario
Galunič. Prvi pri nas je predstavil šov, v katerem
smo spoznavali pevske talente, mnogi med njimi
so danes prave zvezde. Sodeloval je pri več kot
desetih različnih tedenskih oddajah, vodil skoraj
trideset festivalov, že nekaj let pa je tisti, ki
modrim glavam zastavlja vprašanja v kvizu Joker.
Pove, da le še do jeseni. Kdor ga pozna, pravi, da
je prijazen in dobronameren tudi za kamero, dober
prijatelj, pri svojem delu pa profesionalec in pol.
Med pogovorom in fotografiranjem smo dobili
enak občutek tudi mi. Z Mariem se je pogovarjal
Jure Sešek.
Uredila: Mirjam Judež | Foto: Izidor Šček
Kako je biti Mario Galunič v Ljubljani?
»Po 30 letih dela na televiziji občutek, da te vsi poznajo,
zleze vate in postane del tebe. Jaz te popularnosti ne čutim
posebej. Živim življenje običajnega Ljubljančana, hodim v
trgovine, nosim smeti v smetnjak … Če me ob tem kdo
prepozna, tega niti ne opazim. Drugi v moji družbi me
včasih opozorijo: Tam te gledajo, nekdo te fotografira,
prepoznali so te … Sam sem postal imun na to, me ne moti,
praviloma se ne odzivam, to je zame postalo pač nekaj
povsem običajnega. Povečini moti bolj tiste, ki so ob meni.«
Bil sem pozoren na »Ljubljančana«. Pri izrazu »moja
ulica« pomisliš na Ljubljano ali Maribor?
»Samo na Ljubljano, se opravičujem. Ko grem v Maribor,
čutim, da je to mesto moje mladosti, kar mi je ljubo. Tam
sem preživel prvih 18 let življenja, a veliko večino življenja
vendarle živim v Ljubljani in čutim to mesto za svoje. Rad
sem tukaj, ker so vsi, ki mi kaj pomenijo, tukaj. Moja služba
je tukaj, tukaj sem pognal korenine. V Mariboru pa je moja
družina in zato ga še vedno rad obiskujem. Upal sem, da
boš preslišal ’Ljubljančana’, ampak nisi. Še poudaril si.
(smeh) Sem Ljubljančan, a sem tudi Mariborčan.«
Kakšni so spomini na mladost v Mariboru?
»Moje zgodnje otroštvo se je začelo v Hočah pri Mariboru,
kjer smo živeli od mojega rojstva do osnovne šole. Hoče
imam v lepem spominu. To je bilo otroštvo, o katerem
lahko danes samo beremo. Veliko smo bili na dvorišču,
veliko smo se družili. Ni bilo veliko nevarnosti, bili smo
tako zelo svobodni, naš je bil travnik in gozd in vse, kar
je bilo blizu. Tam je bila stara mama, na katero sem bil
izjemno navezan in je bila zelo močna osebnost v mojem
življenju. V Hoče sem hodil tudi potem, ko smo se odselili
v Maribor, vsaj dvakrat na teden. V Mariboru sem končal
osnovno in srednjo šolo. Bil sem kar priden otrok. Zelo
pomembno mi je bilo, da sem bil v šoli dober, če ne celo
najboljši. Zelo veliko sem za to naredil, nič ni prišlo samo
po sebi. Učil sem se kar precej, mogoče celo malo preveč. Se
mi zdi, da so imeli moji vrstniki več od rosne mladosti kot
jaz. To se je nadaljevalo tudi na fakulteti, zelo veliko sem
študiral. Ko sem končal študij, je ta vnema malo popustila,
ker sem začel delati na televiziji in nisem mogel več vsega
jemati tako zelo resno. Moji spomini na zgodnja mladostna
leta so povečini lepi, v otroštvu se mi ni zgodilo nič hudega.
Mama je bila samohranilka, skrbela je za naju s sestro,
bila je zelo zaščitniška, ’mati korajža’, skrbela je, da nama
ni nič manjkalo, zmeraj se je borila za naju, da sva bila na
varni strani. Mislim, da se je začel razburljivi del mojega
življenja šele z odhodom v Ljubljano. Najprej študij, ki ni
bil enostaven, potem pa televizija, ki me je hitro ’povabila’
k sebi in s tem se je korenito spremenilo moje življenje.«
Preizkusil si se tudi v učiteljskem poklicu …
»Leto in pol sem še učil v osnovni šoli Spodnja Šiška in
živel v prepričanju, da bom lahko učitelj in televizijski
voditelj hkrati. Saj mogoče bi celo šlo, a v nekem trenutku
se mi je zdelo, da to ni več življenje, da moram biti zjutraj
od sedmih do dveh v šoli, potem sem dirjal na televizijo
in se pripravljal na oddaje. Ob nedeljah sem imel oddajo
v živo, seveda so to učenci gledali. In potem sem bil v
ponedeljek zjutraj spet v šoli, kot da se ni prejšnji večer nič
zgodilo. Spoznal sem, da imam s tema dvema podobama
kar nekaj težav. Resen učitelj, dokaj zahteven, bi rekel, in
podoba sproščenega Maria na televiziji. Kako razložiti to
otrokom, starim deset let? Težko. Takrat nisem imel zase
44