PRO - pomlad 2024

STE ŽE SREČALI RADIJSKO
EKIPO V FERATI?
Radijci v plezalni opremi vedno
pripravljeni na nove izzive
Pišeta in fotografirata: Boštjan Smole in Blaž Lesnik
Ne mine poletje, ko se ne bi radijci odpravili v hribe. Včasih bolj, drugič manj številčno smo v svojem prostem času
obredli že kar nekaj vrhov. Lanska jesen je bila nekaj posebnega: ko se je odprlo okno lepega vremena, je padlo
Boštjanovo vabilo: gremo plezat v ferato! Pa smo šli – v Hvadnik. In tudi sodelavkam, ki so z malce šibkimi koleni
prvič nadele plezalno opremo, na koncu ni bilo žal. Kje pa! Že čez dva tedna se je pustolovščina ponovila in Boštjan
je dekleta odpeljal v Mojstrano. Vmes pa je Izidorju in Blažu uspela poslastica v skoraj kičastem septembrskem
vremenu: vzpon skozi Prisojnikovo okno. Čeprav so nekateri že pošteno prestopili Abrahamov prag, smo radijci še
kako aktivni tudi v hribolazenju in po novem celo plezanju.
Pohodništvo je že od nekdaj izredno priljubljena oblika
rekreacije in preživljanja prostega časa v naravi. Telesna
aktivnost, svež zrak, zvoki narave (ne telefonov!) in
čudoviti razgledi nam omogočajo popoln odklop od
divjega vsakdana. Vedno več ljudi se odpravlja med vršace,
socialna omrežja so polna čudovitih gorskih fotografij,
pogledov na Alpe … in prav je tako.
Poleg klasičnega pohodništva se številni ljubitelji narave
že dolgo ukvarjajo s plezanjem v skali, spet drugi pa se
navdušujejo nad obiskovanjem zahtevnejših planinskih
poti, ki so zanje bolj atraktivne, bolj zanimive. Vrhove
lahko dosežemo na več načinov: hoja v hribe je eno, nekaj
drugega je plezanje; ferata pa je nekaj vmes. Torej – kaj je
ferata?
Ferata je gorniška disciplina, ki izvira iz Italije, in sicer
iz rojstnega kraja ferat – Dolomitov. Od tod izvira tudi
ime ’via ferrata’ (železna pot), ki jo slovensko imenujemo
zavarovana plezalna pot. Gre za strmo oziroma
izpostavljeno planinsko pot, ki je zaradi varnosti prečkanja
običajno zavarovana z varovalnimi elementi, kot so
jeklenice (po domače ’zajle’), klini, skobe … V opremljeno
plezalno pot lahko vstopimo tako rekoč s parkirišča, saj
se je ponudba v zadnjih letih zelo povečala. Glavni cilj ni
priti na vrh kakšne gore ali stene, ampak zgolj plezati po
klinih in jeklenicah. Linije velikokrat ne sledijo naravnim
prehodom, ampak namenoma iščejo težave. Tako se je
42
tudi pri feratah izoblikovala težavnostna lestvica. Od A
navzgor, pa tja do F oz. G, kar je trenutno najvišja ocena.
Lahko bi rekli, da je ’feratanje’ postalo prava mala modna
muha trenutne generacije pohodnikov.
Boštjanu je uspelo na to modno muho ujeti štiri najbolj
pogumne. »Omenil sem jim, da gremo na Gorenjsko,
izhodišče bo Gozd Martuljek, da ferata ni težka, žeje med
vzponom ne bomo trpeli, razgledi na okoliške gore pa se
bodo odprli šele na koncu – pri leseni klopci. To so seveda
glavne značilnosti ferate ’Hvadnik’. Posebna je zaradi
svoje lege v soteski in ker ponuja možnost, da si lahko
na varen način ogledamo vse geološke posebnosti potoka
Hvadnik. Dolga je pol kilometra, njeni obiskovalci pa na
njej premagajo 250 metrov nadmorske višine.« Uspeh je bil
popoln.
Lidija: »Od navdušenja nad adrenalinom, lepoto narave,
izzivi in čudovitim toplim septembrskim dnem sem kar
vriskala. Prehode med izzivi sem premagovala z nasmehom
na obrazu in s hvaležnostjo, da sem tukaj, da lahko užijem
tudi šport takšne vrste, ki ti res požene kri po žilah. Vse
doživeto me je napolnjevalo še lep čas, saj so bili dnevi in
tedni zaradi tega vznemirljivejši.«
Urša: »Res je bilo krasno. Hvala, Boštjan, ker si imel
pogum, da si nas vzel s seboj. Pa ne samo to: priskrbel si
nam vso opremo, mislil si na vse, celo plezalne rokavice
imamo. Res hvala, nepozabno!«