PRO - pomlad 2024

Domen Kljun:
V finalu sem se povezal
z Njim, da sem lahko
nastopil
Uredila: Urša Sešek | Foto: POP TV
V oddaji Petkov večer smo gostili 25-letnega
karizmatičnega mladeniča z lepim nasmehom in
čudovitim tenorjem, po katerem ga zdaj pozna vsa
Slovenija. V norem obdobju po zmagi v oddaji Slovenija
ima talent si je vzel nekaj časa tudi za obisk na Radiu
Ognjišče. Pravi, da je njegov idol Marko Vozelj in pred
kratkim je imel čast in srečo, da ga je spoznal. Vesel
je, ker mu je zmaga odprla številna vrata na različne
koncerte in poroke. Tudi na svoji poroki je zapel,
takrat je imel 23 let: »Je zgodaj, a sem se odločil prav!«
Prepričani smo, da je pred njim pestro leto in lepa
glasbena pot. Z mladim zmagovalcem se je pogovarjal
Marjan Bunič.
Od kod prihajaš, kakšne so tvoje korenine?
»Pusti Hrib je vas v okolici Ribnice z dvanajstimi prebivalci
iz dveh družin – mi in naši sorodniki, ki so naši sosedje.
Doma imamo konje in veliko zemlje. V hiši živimo tri
generacije, sedem nas je. V zgornjem nadstropju sta
starša, midva z ženo v sredini in stara starša v pritličju.
Gospodinjstva so ločena, a z veseljem skupaj popijemo
kakšno kavo pri komerkoli v hiši. Imam še mlajšega brata
in starejšo sestro.«
Kako se spominjaš svojega otroštva?
»Krasne spomine imam, s sorojenci se zelo dobro
razumemo. Starejša sestra je že poročena in živi nekaj
kilometrov stran. Brat je študent in živi še doma. Kot
otroci smo imeli veliko hobijev in dela na kmetiji. Če
nismo pomagali staršem, smo se igrali na travnikih in v
gozdovih. Takrat še ni bilo pametnih telefonov, zato smo
se lovili, tekli, se skrivali in družili. Šola mi je sicer šla,
a če je bilo delo, sem knjige pustil in šel pomagat očetu.
Vedel sem, da bom enkrat prevzel kmetijo in nadaljeval
družinsko tradicijo. Čutim se dolžnega in sposobnega, da
to naredim. Imamo konje in ne predstavljam si življenja
brez njih. Konji so plemenite živali, zelo jih spoštujem.
Če lepo delaš z njimi, ti vračajo zaupanje in te osrečujejo.
Nekaj najlepšega je, ko gremo s prijatelji jahat po naših
hribih s krasnimi razgledi.«
Osnova vsakega izdelka je pravi les. Če si priden, lahko
živiš od tega. Poleg kuhalnic se dobro prodajajo deske za
rezanje mesa, kruha, gajbice, držala za motike in lopate.
Dela je veliko v kateremkoli letnem času. A si vzamemo
čas tudi zase.«
Glasba in petje sta pri vas doma.
»Sem ponosen član župnijskega pevskega zbora. Napredek
na vajah pokažemo v cerkvi. Pojemo vsi, stari ata še vedno
poje na koru. Jaz, oče in stari ata smo tenorji, tudi mami
poje, brat igra orgle. Od drugega razreda naprej sem
ministriral, potem so me povabili na kor, kjer pojem že
osem let. Dve leti sem se učil harmoniko pri Roku Žlindri,
a sem jo opustil, ker sem premalo vadil.«
Slišali smo, da si na finalni oder stopil bolan.
»Ko me je žena Nina prijavila na Talente, si nisem
predstavljal, v kaj sem se spustil. Ko sem nastopil na
avdiciji, niti nisem vedel, kje sem. Pri polfinalu se je pa
začelo garanje. Pred finalnim nastopom sem zbolel. V
čakalnici pred nastopom sem skušal zapeti še enkrat in mi
Zaposlen si na Kmetijsko gozdarski zadrugi Ribnica.
»Ja, prodajam suho robo. Hodim od vrat do vrat in prosim
ljudi, da mi prodajo svoje izdelke, ki jih potem zadruga
ponudi naprej, predvsem v tujino. Imamo približno 50
kooperantov. Tudi pri nas doma delamo lesene kuhalnice.
20