PRO - pomlad 2024

Občutek je imel, da so ga po odhodu v pokoj prehitro
odrezali. Rad bi še igral, ampak vlog ni bilo. Z nekaterimi
starejšimi kolegi je zato naštudiral nekaj del, ki so jih igrali
pred izbranim občinstvom. V Mini teatru je še leta 2010
sam nastopil v Cankarjevem Kurentu.
Še lani mi je na morju nekako vsilil knjigo
režiserja in igralca Borisa Kobala. Ko sem
nekaj pihal, da mi zaradi afere s plagiatom res ni
do branja, je blago pripomnil, naj le preberem,
saj ima fant veliko povedati, da pa je zanimivo
tudi, kaj je zamolčal ...
S sinhronizacijami risank se je za vedno zapisal v
zgodovino
Za vedno pa se je zasidral v srca mnogih generacij otrok, ki
so odraščali ob njegovih sinhronizacijah vseh vrst risank,
od Čebelice Maje, kjer je interpretiral kobilčka Flipa, pa
Maksipsa Fika, Miškolina, Palčka Smuka, Jakca s čarobno
lučko, pa do nepozabnih Pipija in Melkijada, malega
in velikega pujsa. Ta srčna in poučna risanka je imela
veliko gledalcev in vedno sem bil malo žalosten, kako je
prevajalec Ervin Fritz simpatična (Piggeldya in Fredericka)
spremenil v Pipija in Melkijada, poimenovana po kralju
Pipinu in papežu Melkijadu, pri čemer je prvi mali, drugi
pa veliki pujs. Kakorkoli, gledalci se večinoma nad izbiro
imen, ki odraža kulturni boj, niso obremenjevali, Jurij pa si
je, ko je študiral karakterje omenjenih živalic, sam izmislil
legendarne besede » … in odpujsala sta ... «. Te živijo še
danes.
Tak je bil Jurij Souček. Vedno aktiven, daleč od dolgčasa,
povezan z gledališčem, opero, literaturo, režijo … Tako
smo ga prosili, da je sodeloval pri novi maši našega p.
Bogdana Rusa. Z veseljem je sprejel, kajti do frančiškanov
je imel vedno zelo naklonjen odnos, in kasneje hudomušno
pripomnil, da je režiral že v Drami, Operi, v vrsti gledališč,
zdaj pa je režiral še novo mašo.
Rad je imel dobro literaturo
Jurij Souček s soprogo in Jože Bartolj s soprogo
Velikokrat je prišel z mapo, v kateri je imel na pisalni stroj
napisana besedila kratkih zgodb ali pesmi, ki jih je potem
naglas prebiral in ustvarjal tiste posebne trenutke, ko imaš
občutek, da se umetniška beseda nekako cedi iz ust in
objema, povezuje bralca z občinstvom. Posebej dragi so
mu bili nekateri pesniki, Menart, Udovič, Majcen … Koliko
literarnih branj je pripravil za našo nacionalno radijsko
hišo!
Tudi sicer je veliko bral. Še lani mi je na morju nekako
vsilil knjigo režiserja in igralca Borisa Kobala. Ko sem
nekaj pihal, da mi zaradi afere s plagiatom res ni do tega,
da bi prebiral njegove spomine, je blago pripomnil, naj le
preberem, saj ima fant veliko povedati, da pa je zanimivo
tudi, kaj je zamolčal ...
Tudi na mojo razstavo kenotafov, ki sem jo imel v Kliničnem
centru, v tamkajšnjem razstavišču Lojza Kraigherja, sta
prišla skupaj z ženo Mileno. Ko ju je zagledala dr. Zdenka
Zupanič Slavec, je takoj prilagodila program in Jurij je
nastopil s kratkim govorom in recitacijo pesmi, ki jo je
namenil najprej meni kot avtorju, a tudi navdušenemu
občinstvu. In čeprav na začetku sploh nismo vedeli, da
pride, je bil na koncu tisti, ki smo si ga vsi najbolj zapomnili!
Za vedno bo ostal v naših srcih
V zadnjih letih je imel nekajkrat težave z zdravjem. Ko smo
ga videli na postelji v bolnišnici, smo bili bolj zaskrbljeni od
njega in upam si trditi, da je ravno zaradi svoje ’češke trme’
vedno ozdravel. Predvsem sem občudoval, kako nikoli ni
izgubil zaupanja, da bo še vse dobro, kako optimistično se
je oklepal življenja. Do zdaj. Zdaj je bolezen zmagala. Le
nekaj dni pred odhodom je končal knjigo, avtobiografijo, ki
bo pod naslovom ’Glej ga, Součka’ še letos izšla pri založbi
Beletrina. Tudi to priča o njegovem karakterju.
12
Jurij je odšel. Za njim je ostala praznina. A dokler ga imamo
v spominu, ne bo pozabljen. To je povedal tudi pisatelj Tone
Partljič, ki mu je spregovoril na pogrebu. Še veliko bi lahko
napisal, tudi o tem, kako je rekel, da me včasih posluša na
Radiu Ognjišče, a bodi dovolj, kajti najbolj se je zapisal v
srce in tam bo zanj vedno prostor. Tam tudi ne odmevajo
besede, ampak le ljubezen in naklonjenost.