PRO - pomlad 2024

Kaj vidite,
ko me gledate?
RAZMAJAN STAREC
Kaj vidite, sestre? Kaj vidite?
O čem premišljujete, ko me gledate?
Vidite razmajanega starca, ne posebej modrega?
Negotovega vase z odtavanim pogledom?
Tistega, ki hrano zgolj gleda, čeprav si želite,
da bi se potrudil in jo pojedel?
Glasno pravite, naj se potrudim. Slišim vas.
Navzven je sicer videti, da vas ne, kajne?
Vidite tistega, ki vedno izgubi copato?
Tistega, ki vedno naredi, kar mu rečete?
Katerega kopanje in hranjenje je nadloga,
samo da izpolnite svoj delovni dan?
To mislite? To vidite?
Potem odprite oči, sestre, ker ne gledate vame.
Povedal vam bom, kdo sem … medtem ko sedim tukaj
tako mirno, ko delam, kot ve želite.
V domu za starejše je umrl nek starec in sestram, ki so
ga negovale, zapustil pesem. Ko so jo prebrale, so bile
tako ganjene, da so jo posredovale vsem zaposlenim.
Pesem je hitro postala zelo priljubljena in se je razširila
po vsem svetu, zaokrožila po spletu. Je enostavna,
razumska in čutna. To, česar nam danes v svetu
primanjkuje.
Uredila: Mirjam Judež
Dragi mlajši bralci. Ko boste srečali starejšo nebogljeno
osebo in jo odpisali zaradi njene nemoči, neodzivnosti, se
spomnite te pesmi. Poglejte globlje in začutite mlado dušo
v izmučenem telesu.
Najlepših stvari v življenju ne morete videti, niti se jih
dotakniti. Začutite jih lahko le s srcem.
Dragi starejši prijatelji, morda je ta zapis za koga boleč, ker
se mu zdi, da bodo prekmalu prišla leta, ko bo odvisen od
drugih. Morda od dobre volje sestre v domu za ostarele. Ta
pesem je lahko spodbuda, da se pogovorite z otroki zdaj,
ko ste še pri močeh. Da jim zaupate svoje želje, kako bo, ko
bo, če bo … Čeprav je težko, boleče. Ko se bodo odločali
o vaši prihodnosti, se bo morda oglasil notranji glas, želja
očeta, mame ... Pomembno je, da povemo, kaj si želimo.
Sem desetletni otrok, ki ima očeta in mamo.
Sem otrok z brati in sestrami,
ki se imajo radi med seboj.
Sem šestnajstletni mladenič s krili pod petami.
Ki sanja, da bo kmalu spoznal ljubezen svojih sanj.
Da bo poletel. Ženin pri skoraj dvajsetih.
Moje srce poskakuje. Spomnim se prisege, ki sem jo dal.
In obljubil, da se je bom držal. Življenje gre naprej.
Sem 25-letnik in imam svoje otroke.
Potrebujejo me, da jih vodim skozi življenje.
Potrebujejo srečen, topel dom.
Sem človek v tridesetih letih. Moji otroci hitro rastejo.
Zelo so povezani med seboj.
Sem človek v štiridesetih. Moji mladi sinovi so odrasli.
Odšli so od doma. Moja žena želi, da ne žalujem.
Ko sem v petdesetih, se otroci znova igrajo pod mojimi
koleni. Spomnim se, kaj mi pomenijo otroci.
To so moji vnuki.
Mračni dnevi so pred menoj. Moja žena je mrtva.
Gledam v prihodnost in se tresem od strahu.
Moji »mladi« sinovi imajo sedaj svoje mlade.
Razmišljam o letih. O ljubezni, ki sem jo imel.
Zdaj sem star. Usoda je kruta. Telo zdaj razpada.
Moč in volja me zapuščata.
Tam, kjer je bilo nekoč poskočno srce, je kamen.
Toda znotraj te starine
je mladenič nekje v meni še vedno živ.
Spomnim se radosti, spomnim se bolečine.
Ljubim in živim. Od začetka.
To je v meni. To je ostalo.
Mislim na leta … Prehitro so šla.
Toda sprijaznim se z dejstvom, da nič ni večno.
Zaprite oči, sestre. Odprite jih in poglejte.
Ne razmajanega starca. Poglejte bliže.
Vidite … MENE!
Človeka z življenjem. To sem jaz.