1. PDF document (6282 kB)

UVODNIK
Kakšen vonj ima megla?
Kako pisati o gorah, če nimaš spominov nanje? Kako čutiti planinsko branje,
če česa podobnega nisi doživel sam? Težko. A danes se tako zlahka »zataknemo«
v dolini, postanemo salonski planinci, gremo le do prve koče in se
zasedimo. Tisti zagon, ki nas tišči naprej, preprosto splahni. Izgine v hlastanju
za nekimi »vrednotami«, ki nimajo niti vrednosti. A jih je svet prenapihnil, jim
prilepil privlačne oznake … Nekje pa ostaja narava, še vedno pristna, zelena
in skalnata, senčna in prežarjena od sonca, z modrim nebesnim svodom
nad seboj, ali pa zavita v meglo. Saj res! Vonj megle. Ga poznamo? Mestni,
dolinski, je drugačen od prvinskega, ki ga prinašajo po pobočju plazeče se
megle nekje v gorah. In te megle nimajo enega samega vonja, vrsto odtenkov
je mogoče začutiti – nad melišči ima megla nekoliko peščen priokus, nad
rušjem nosi v sebi smolnat nadih, ob robu bukovega gozda se vanj primeša
trohnoba gnijočega listja, nad posušenimi gorskimi tratami v megli zaslutimo
vonj sena … Kolikor je podob narave, toliko je v megli vonjev sveta. In tako je
tudi z melodijami vetrov. Hrumeče orgelske piščali ali nežno zvenenje tanke
strune, šelest svile ali pa trušč podirajočega se drevja.
Vse te vonje in glasove lahko doživimo le v naravi, drugje tega ni. Samo
na pot moramo. Pa morda kdo poreče: »Na morem, nimam časa, noge me več
dobro ne nosijo …« A narava je dostikrat povsem blizu. Samo kratka vožnja
neke pozne jeseni je zadostovala, da sem ameriškemu prijatelju pričaral
silnost naših Julijcev. Pobočja Kukove špice so bila zavita v težke oblake, a je
veter tako odločno brusil grebene Tičarice, da je njegovo hrumenje seglo v
dolino. Bistrica je imela malo vode in je le skromno žuborela, Peričnik pa je
nosilo levo in desno, kadar je kakšen močnejši sunek vetra segel do doline …
Orgelsko bučanje južnih vetrov, ki so naznanjali deževje, je srhljivo prihajalo
nekje izpod temnega pokrivala gora. Bilo je povsem dovolj, da si tam, v dolini,
začutil silnost višav, vso njihovo težo.
Spominjam se tudi, kako sem se kot gimnazijec ob temnih decembrskih
večerih vračal domov. V zraku je zadišalo po snegu, golo bukovje visoko v
bregovih nad našo polhograjsko dolino pa je pelo v divjem vetru, ki je naznanjal
vremensko spremembo. Kakšna suha veja je hreščeče padla na tla, tanka
drevesa so tleskajoče udarjala drugo ob drugo, najdebelejše bukve so le
napeto brnele … Bilo je spet v dolini, v vznožju gore, a bilo je tako prvinsko,
tako divje, da je ves ostali svet izginil. Bil sem sam, v mračni noči, sredi besnenja
narave, bil sem – spet jaz. Slišal sem nešteto melodij, preglasile so moje
korake, celo strah pred nočjo, pred glasovi divjadi so pregnale.
Ko ob novem letu in podobnih prelomnicah delamo najrazličnejše
sklepe, si vedno znova lahko rečemo: »V naravo bom šel, v gore! Samo tam
bom spoznaval njene vonje, glasove, barve …« Potem bomo zagotovo imeli
dovolj občutij, da jih bo mogoče preliti na papir, v sliko, fotografijo, pesem,
skladbo … In če že ne bomo ustvarjali, nam bodo ta občutja pomagala
mnogo bolj živo doživljati tisto, kar nam bodo sporočali drugi. Tako rekoč z
njimi bomo hodili skozi prispevek, knjigo, z njimi bomo zrli z istega mesta, kot
so posneli lepo sliko. Z njimi bomo preprosto – tam!
Marjan Bradeško
1