1. PDF document (6282 kB)

Pred sedmo odrinemo. Če bo dan tako lep kot
jutro, nas danes do vrha čaka dobrih 1700 višinskih
metrov. Za avto, ki je ostal na parkirišču pod
restavracijo, dobimo posebno potrdilo za goste. Brez
njega bi bilo potrebno plačati parkirnino. Do koče
Zufallhütte, po italijansko Rif. Nino Corsi, 2265 m,
se ravno ogrejemo. Sneg je trd, mestoma skorajda
leden. Nad kočo nas pozdravijo velike ledene orgle,
zaledenel slap. Prav kmalu se poti razcepijo. V bližini
so poleg Cevedala na voljo tudi drugi privlačni turnosmučarski
cilji – Madritschspitze, Butzenspitze,
Veneziaspitze in Köllkuppe (Cima Marmotta), 3330
m. Slednja je naša tiha želja za nedeljo.
Tudi na Monte Cevedale od tod, s severovzhoda,
vodi več smeri. Najzahtevnejša prečka ledenik Fürkeleferner
(Vedretta della Forcola) na ramo Zufallspitze
in od tod na sosednji, nekaj metrov višji Monte
Cevedale. Od nje se pri koči Marteller Hütte odcepi
varianta čez Zufallferner (Vedretta del Cevedale),
ki obide Zufallspitze s severa in se pridruži poti, ki
vodi od koče Casati. Mi jo uberemo po najdaljši, a
zato plazovom najmanj izpostavljeni poti čez ledenik
Langerferner (Vedretta Lunga).
Med potjo postane vroče. Zaščitimo se pred sončnimi
žarki. Tu in tam zaveje vetrič, ki s seboj prinese
prijeten hlad. Poldne je, ko pridemo do koče G. Casati
(3269 m). Leži ob vznožju Sulden Spitze (Cima
di Solda, 3376 m). Do vrha te hišne gore je le kakšne
pol ure precej udobnega sprehoda s smučmi. Gianni
Casati, po katerem koča nosi ime, je bil italijanski
poročnik v prvi svetovni vojni, njegova fotografija
je na ogled v koči. Tu v bližini naj bi ležalo še nekaj
topov iz tistega časa – nam in prihodnjim rodovom
bolj v opomin kot v spomin.
Nastanimo se v sobi številka 10. Tu vlada močan
vonj po izgoreli nafti. V jedilnici si privoščimo
zelenjavno juho. Metin čaj prežene iz želodca slab
občutek po izotoniku. Pred odhodom obnovim
zaloge pitne vode, pol litra stane dva evra. Ob pol
dveh nadaljujemo pot proti vrhu. Zadnji del ture je
mestoma zahteven. Prečnica poteka čez ledeniški
prelom in nekaj s snegom pokritih razpok. Nekoliko
je izpostavljeno. Spodaj so skoki in ploskve živozelenega
vodnega ledu. Ob štirih stojimo na vrhu, ki
je po meritvah Italijanov visok 3769 m, po meritvah
Avstrijcev pa 3778 m. Ob tej uri na gori ni več drugih
obiskovalcev. Odkar je sem gor 7. septembra 1865
prvi prišel Julius Payer z J. Pinggero in J. Reinstadlerjem,
so bili tod brezštevilni gorniki in mnogi
turni smučarji. A vendar je vse tako enkratno. Pihlja
hladen vetrič, mirno in spokojno je. Edini sledovi
civilizacije v tem svetu skal in snega so koča Casati
in rdeče pobarvan bivak na nasprotni strani gore
ter sled letala na modrem nebu.
Razgled na vse strani je božanski. Königspitze
(Gran Zebru), 3851 m, dominira z visečo streho,
ki je, vsaj od daleč, videti groteskno resna. Sledov
smučanja na njej ni videti, zato pa je opazna strma
gaz, urezana skorajda v ravni liniji po levem delu
strme ploskve. Desno od njega je mogočni Ortler
ali Ortles, kot ga imenujejo Italijani. V daljavi na
severovzhodu razločimo Großvenediger, s katerega
smo smučali lani.
Po počitku in fotografiranju sledi raziskovanje
najugodnejše smeri spusta z vršnega grebena. Smer
pristopa ima okrog 30 stopinj ali nekaj čez, a je razbrazdana
in spraskana od smučarjev predhodnikov.
Poleg tega je na njej nekaj od nanesenega snega
zabrisanih prelomov ledenika. Zoprno bi se bilo
tu kje zatakniti ali zdrsniti, saj se pobočje niže doli
nadaljuje v gladkem vodnem ledu živozelene barve,
še niže pa se prelomi v skoke. Zato se odločimo za
podaljšano smuko po grebenu in smučanje nekoliko
desno od normalne smeri. Tod je strmina nekoliko
večja, zato pa je sneg še odličen – nedotaknjen in trd.
Po nekaj zavojih, pri katerih dobro nabrušeni robniki
jekleno zdravo zapojejo, in prečenju še kakšnih sto
ali sto petdeset metrov v desno sledi varnejši svet.
Tu doli je iztek brez skokov, vijuganje pa bolj brezskrbno.
Sledi še smučanje do platoja nad kočo Casati.
Povsod tišina. Poznopopoldanska ura je, sonce
še vedno neusmiljeno žge, sami in vsaksebi smo v
tem času na širnem zasneženem prostranstvu. Brez
besed zarezujemo nove sledi v še nepredelan sneg.
A vendar je nekaj prisotno v zraku, kot harmonija,
ki se razliva čez nebo. Slutiš in čutiš jo, a je ne slišiš.
Ko se zaveš in pomisliš na to, izgine in spet si sam.
Ostane le nepregledno morje gora.
Po večerji spijemo kozarec vina. Razpoloženje je
veselo in zgovorno, prihodnosti ni, je samo tukaj in
zdaj in tovariši, ki jim žarijo lica in se jim iskre oči.
Ob desetih se spravim na razmajan pograd. Smrad
po izgoreli nafti, ki se je nalepil med odeje in za
katerega ni moč ugotoviti, od kod se je privlekel,
draži nosnice in ne pusti spati. Proti jutru vendarle
mrknem.
Köllkuppe (Cima Marmotta)
Ko se skozi priprto okno v sobico priplazi dnevna
svetloba, dremež popusti. Pred zajtrkom s fotoaparatom
ulovim mehko oranžno svetlobo, ki se širi čez
snežno planjavo pred kočo. Nebo je brez oblačka.
Po nekaj grižljajih in požirku pravega čaja okus po
nafti izgine, glava se zbistri. Kar je bilo prej težko
56