Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
čila ponatisniti knjigo Rafka Dolharja,<br />
ki je, tudi sam zaljubljen v skalni svet<br />
Julijcev, sledil stopinjam njihovega poeta,<br />
Juliusa Kugyja. Knjiga lepo sovpada<br />
tudi s stopetdesetletnico Kugyjevega<br />
rojstva in ponovno oživlja spomin<br />
na človeka, glasbenika in neizmernega<br />
častilca narave, posebej tiste, ki se je<br />
visoko vzdignila nad »zemeljsko povprečje«.<br />
Rafko Dolhar nas pospremi skozi Kugyjeva<br />
mladostna leta do trenutka,<br />
ko je le-ta našel svojo čarobno Trento,<br />
svoje mladostne sanje – ki so se nadaljevale<br />
v večno iskanje nikoli najdenega<br />
cveta, Scabiose Trente. Dolhar v<br />
petih Kugyjevih knjigah vešče poišče<br />
najboljše opise in jih skrbno prepleta s<br />
svojimi razmišljanji. Pred bralca stopajo<br />
drzni trentarski vodniki – oba Komaca<br />
(Andrej in Jože) pa Anton Ojcinger<br />
iz Zajzere, predvsem pa doživetja, ki jih<br />
je Kugy tako briljantno ubesedil. Tihi<br />
večeri ob ognjih v vznožju sten, veličastna<br />
orgelska glasba vetrov na grebenih,<br />
peklenska mračnost severnih plati<br />
gora, kot je denimo severovzhodna deber<br />
Viša. Ni mesta ali stanja, da ga Kugy<br />
ne bi znal živo pričarati vsakomur, ki je<br />
vsaj enkrat občutil vonj samotnih lesenih<br />
stanov, jutranjo vlago, ki se plazi<br />
preko ruševja, večerno goreče nebo,<br />
ki s hladom ugaša in počasi odstopa<br />
mesto šklepetu nočne zmrzali … Pa<br />
tudi avtor sam, Rafko Dolhar, se brez<br />
sramu kosa z velikim poetom. Takole<br />
doživlja večer na samotnem bivaku Surringar<br />
visoko v skalovju Špika na Policami,<br />
slovitega Montaža, nad mračno<br />
sotesko Clapadorie: »Ko obžari sončni<br />
zaton dolomitske vrhove daleč na zahodu<br />
in se iz dna Dunje dviga mrak, se na<br />
zahodnem nebu prižge Večernica. Ko se<br />
povsem stemni, zamiglja tam, dva tisoč<br />
metrov niže, daleč v dolini, nekaj skromnih<br />
svetilk, po črnem nebu pa se zapelje<br />
jata svetlosrebrnih zvezd. To so trenutki<br />
večnosti, ki jih ni mogoče opisati, treba<br />
jih je doživeti.«<br />
Dolharjeva knjiga celovito predstavi<br />
Kugyjeve poti v Julijcih, njegove vodnike,<br />
hkrati pa lepo odslikava tudi tisto<br />
obdobje, razmere v Trstu in v družbi<br />
nasploh. Resnici na ljubo je nekaj poglavij<br />
v sredini knjige (Planinske organizacije,<br />
Jakob Aljaž in tekma za Triglav,<br />
Zahodni Julijci), ki so nekoliko »iztrgana«<br />
iz osnovne niti, kljub vsemu pa<br />
zaokrožijo sliko krajev, kjer spremljamo<br />
Kugyja. Vse se zaključi z viharnimi<br />
časi, ki privedejo do prve svetovne vojne,<br />
v kateri je bil Kugy prostovoljec in<br />
kot poznavalec gorskega sveta odličen<br />
svetovalec pri izvidovanju. Prav v vojnem<br />
času pa je zaradi relativnega miru<br />
v zaledju uspel napisati veliko svojih<br />
najčudovitejših besedil. Morda prav<br />
zato, ker je tako hrepenel po časih, ko<br />
lahko v miru ure in ure uživaš svobodo,<br />
ki jo dajejo gore.<br />
Knjiga, ki jo krasi nekaj avtorjevih fotografij<br />
s poti, kjer je hodil Kugy, je<br />
lep poklon človeku, katerega slavospev<br />
goram, ljubljenim Julijcem, bo za<br />
vedno na voljo vsem, ki ga znajo poslušati.<br />
Zato zaključimo še z eno od neprekosljivih<br />
Kugyjevih hvalnic, prisluhnimo<br />
nekakšni molitvi, božanski hvalnici<br />
gori in trenutku na vrhu (Montaž): » …<br />
mi je bilo, kot da slišim srebrno jasne angelske<br />
glasove, ki se družijo v ubrane harmonije,<br />
kot da valovi skozi nebeško prostorje<br />
sveto petje. Ali je učinkovala tako<br />
poplava srebrne luči, ki me je oblivala?<br />
Ali pa je bila nepopisna radost tista, ki je<br />
v mojem srcu tako prepevala in vriskala?<br />
Kljub temu verjamem, da sem takrat čul<br />
prepevati angele. Bilo je, kot da trume<br />
serafinov kličejo od višave do višave, kot<br />
da čez vsa obzorja zveni gloria in excelsis<br />
njihovih jasnih, svetlih glasov. Gloria na<br />
višavah. Tako sem sedel nad neznanskimi<br />
prepadi kot ločen od zemlje. V svetlobi<br />
in nebeškem sijaju na majhnem belem<br />
otoku svojega tako težko priborjenega<br />
vrha, in užival urico najčistejše sreče, ki<br />
se nikdar več ne vrne. Prisluškoval sem<br />
muziciranju nebeških bojnih trum, prepričan,<br />
da sanjam najlepše gorske sanje<br />
svojega življenja.«<br />
In podobnih Kugyjevih navedb je v<br />
knjigi Rafka Dolharja še mnogo, tako<br />
da jo res lahko preberemo skoraj na<br />
dušek. Ko preprosto hodimo s Kugyjem<br />
po vznožnih travnikih in tihih gozdovih<br />
do prvih sten, in ko kasneje, sredi sten,<br />
na Policah bogov v Višu zremo v silne<br />
prepade, do najbolj vzvišenih trenutkov,<br />
ko po urah naporov in iskanju najboljših<br />
prehodov zremo z vrha – čisti<br />
sreči v obraz.<br />
Marjan Bradeško<br />
Dr. Julius Kugy je nedvomno zaznamoval<br />
Julijske Alpe. Pri Celovški<br />
Mohorjevi je izšel tudi slovenski<br />
prevod knjige Im Banne der Julier<br />
avtorja Hannsa Heindla (o njej smo<br />
pisali v PV 7-8/1993). Prevod nosi<br />
naslov V uroku Julijcev, v knjigi pa<br />
je na več mestih, ki opisujejo prvo<br />
svetovno vojno v Julijcih, omenjen<br />
dr. Kugy.<br />
PLANINSKO BRANJE<br />
S prijatelji pod macesni<br />
S prijatelji pod macesni, Matjaž<br />
Kmecl, Založba Obzorja Maribor,<br />
1978.<br />
Izposodil si bom slogan navdušenih<br />
navijačev kolektivnih športov »Kdor ne<br />
skače, ni Slovenc« in ga predelal v »Kdor<br />
ni prebral Prijateljev pod macesni, ni<br />
planinc«. Spadam pač med tiste gornike,<br />
ki menijo, da ni vsak, ki zahaja v<br />
planine, že planinec. Kdor samo dirka<br />
po planinskih poteh in vmes pogleduje<br />
na uro, kdor hodi v gore zato, ker to<br />
počnejo sosedovi, od kogar odpadajo<br />
papirčki, robčki in druga navlaka kot<br />
gosta dlaka od starega kozla v času<br />
pomladanskega mavsanja, tak osebek<br />
zame ni planinec.<br />
Pač pa lik planinca spontano zaživi<br />
pred nami v knjigi, ki je izšla že pred<br />
dvajsetimi leti. Ne prej ne kasneje Slovenci<br />
nismo dobili take knjige, kar je<br />
žalostno. Matjaž Kmecl, mojster peresa,<br />
iz srca, iz dna duše spontano, slikovito,<br />
preprosto, hudomušno, satirično<br />
in kritično popisuje svoje doživljaje,<br />
občutke, vtise, navdušenja in očaranja,<br />
ki jih je doživel med svojimi potepanji<br />
po naših planinah, visokih in nižjih gorah.<br />
Pravzaprav je knjiga hvalnica goram,<br />
planinskim potem, zlasti hribom v jeseni,<br />
ko zažarijo macesni in se nebo razširi<br />
v posebno prosojno sinjino, ko se<br />
narava sprevrže v orgijo barv rumenih,<br />
pomarančnih, rdečih in modrih odtenkov,<br />
ki bi bila kičasta, če bi bila naslikana<br />
in ne resnična.<br />
To je knjiga o planinski zvestobi, o srečnih<br />
samotah, zgovorni tišini, bežnih<br />
kratkih srečanjih s samotarji, ki mu gredo<br />
rahlo na živce, ker so izbrali ravno<br />
tisti lepi kotiček v ravno tistem času kot<br />
pisatelj, kar je zanj seveda moteče.<br />
89
Change language