Maj - Planinski Vestnik

Kraška pokrajina za Socerbom
rastejo v našo škodo. Po zadnji vojni so zgradili nova
naselja, v katerih so našli domovanje spet le tujci.
stanovanjska
Medtem ko je Trst kljub jasnemu sončnemu dnevu prekrit z
rahlo tenčico dima, žari miljsko gričevje v žarki sončni svetlobi.
Prav taka je vsa ostala obmorska Slovenska Istra čez visoki Tinjan
do Kopra, Izole in starega piratskega gnezda Pirana pod Belim
križem.
Južno in vzhodno od morske obale se vrste drug ob drugem in
drug za drugim griči in hribi, posejani s hišami sredi vinogradov
in sadovnjakov. Del pogleda nanje zakriva 371 m visoki Tinjan,
najvišje ležeča slovenska vas v obmorski Istri. Človek se čudi, zakaj
so si izbrali ljudje prav sam vrh stožčastega hriba za svoje selišče.
Vzvišeno je v resnici, in vse okoli njega, izven roba kraške planote,
na katerem stoji tudi Socerb, je pod njim. Pravo orlovsko gnezdo;
preostanek časov, ko so se morale tudi posamezne vasi bojevati
s tujimi napadalci.
Levo od Tinjana se bele po gričih in hribih, prav tako na grebenih
in vrhovih zgrajene slovenske vasi, med katerimi sta največji
Šmarje in Marezige. Za njimi leži od tu nevidna Dragonjska dolina
z novo mejo med Slovenijo in Hrvatsko, čeprav govore tudi še onkraj
Dragonje ponekod slovenski, o čemer sem se sam prepričal.
Dalje proti vzhodu se pričenja Rižanska dolina, za katero pada
v povirje Mirne Buzetščina s slovenskim, v hrvatsko prehajajočim
narečjem. Od nje je vključen v Slovenijo le manjši del. Prav letos
nam je Hrvatska na zahtevo prebivalstva odstopila še vasi Topolovec,
Gradinjo in Pregaro. Sicer je pa tu meja na vseh zemljevidih