Maj - Planinski Vestnik

sedaj obnovljena, a med narodnoosvobodilno vojno popolnoma
požgana vasica Gabrovica.
Onkraj Kastelca se cesta še bolj strmo dviga proti pobočnemu
sedlu, a ko ga doseže, moramo zaviti z nje na strmo vozno pot proti
vasici in gradu Socerbu. Ko zapuščamo prejšnjo cesto, opazim le
dobrih 100 m dalje na njenem nadaljevanju desko z napisom »Meja«.
Prava meja je 100 m dalje na cesti, ki se spušča s sedla na tržaško
stran proti Dolini.
Dvigamo se mimo vasice na strmini po poti, ki je komaj še
vozna, proti zadnjemu robu kraške planote, a ko ga dosežemo, zavijemo
v ostrem ovinku med redkimi borovci proti slepim vratom
nekdanjega zunanjega grajskega obzidja in skoznje na nekdanje
zunanje dvorišče. Odprtina med stebroma je tako ozka, da ostane
na obeh straneh avtobusa komaj še nekaj centimetrov prostora.
Šofer je umetnik.
Ustavimo se in izstopimo. Pred seboj zagledamo srednjeveško
zidovje, zdaj morda že za polovico ali še več nižje od nekdanjega,
ko so ga sezidali kot res nezavzetno trdnjavo, zakaj sovražnik je
imel do nje le en sam dostop: od koder smo se mi pripeljali, a je
moral prej- premagati dvojno obzidje in jarek, ki je sedaj na pol
zasut. Pa mu je bilo po vsem tem treba zavzeti še -grad- sam.
S tega zunanjega dvorišča, poraslega s travo in kraškimi cvetlicami,
nas popelje strma steza navzdol do stopnišča, po katerem se
dvignemo na notranje dvorišče med razvaline, kjer doživimo prvo
presenečenje. V razvaline, da je od zunaj nevidna, je vgrajena
restavracija, podružnica koprskega hotela »Triglava«. Dobra istrska
kapljica naju s prijateljem sicer vabi vanjo, a zaenkrat naju ne
premoti. Večja privlačnost je okoli in okoli obzidano dvorišče, na
katerem zija v severozahodnem kotu nevelika ograjena odprtina,
gorenje ustje navpično v živo skalo vjedenega brezdna, izgubi j ajočega
se v temnih globinah. Skozi to brezdno je vodil v davnini skriven
izhod za hrbet sovražniku, ki je grad oblegal in lahkoverno upal,
da ga bo vsaj izstradal, če ga že ne more zavzeti.
Brezdno vzbuja domišljijo in čara v misli dogodke iz davne
preteklosti, ko so se podili čez ta svet najrazličnejši osvajalci vse
tja do Benečanov in Turkov. Toda mimo vzpodbud za domišljijo
nudi Socerb še veliko več. Z notranjega dvorišča drži dvoje stopnic
do vrha še preostalega zunanjega grajskega zidovja, ki je sedaj na
vrhu tako zavarovano, da ga dež in burja ne moreta dalje razjedati.
In tam gori nas čaka drugo presenečenje.
Znajdemo se tako naglo, kot da se je dvignil pred nami gledališki
zastor, pred najlepšim razgledom, ki si ga moremo v naši Istri
zamisliti. Če se ozremo po zidu navzdol, zagledamo pod seboj nad
100 m globoko prepadno steno, v katere zunanji rov je grajsko
zidovje neopazljivo vraščeno. Človeku s slabimi živci se zavrti v
glavi. Toda to je le eden izmed doživljajev na Socerbu.
Pod navpično grajsko in skalno steno se začenja strmo pobočje,
ki pade v kratki razdalji nekaj kilometrov za več kot 300 m globoko