Maj - Planinski Vestnik

\I PLANINSKE
Wilfrid Noyce je bil eden izmed
udeležencev angleške odprave na
Everest. John Hunt ga tako opisuje
v svoji knjigi: »Wilfrid Noyce je
vzbujal zelo malo pozornosti, skoraj
vedno je pisal s svojo tesno pisavo
stran za stranjo v katero izmed svojih
številnih beležnic. Upam, da bomo
nekega dne lahko brali vse to, kar
je napisal v svojem šotoru ali pa za
kakim grmom, ko se je ravnokar
kuhal zajutrek.« Noyce je s šerpo
Anullujem tudi prvi priplezal na
Južno sedlo Everesta in s tem odstranil
enega glavnih problemov angleške
odprave. Nedavno je bil Wilfrid
Noyce res izdal svojo knjigo o
vzponu na Everest in jo naslovil po
svojem podvigu »South Col« (Južno
sedlo). Knjiga obsega 324 strani, 76
fotografij in 5 zemljevidov. Avtor jo
je opremil celo z uvodno pesmijo;
način podajanja je zelo intimen.
Avtor riše značaje svojih
soplezalcev.
Po British New Books, January
1955, str. 757 in Hunt »The Ascent of
Everest« str. 70. J. B.
»Everest v sliki« (»The Picture of
Everest«) je naslov knjige, ki jo je
zbral in komentiral Alfred Gregory,
izdala pa založba Hodder et Stoughton.
Knjiga ima 94 strani in 48 fotografij
v barvah, uvod je napisal John
Hunt. Pri vsaki sliki sta navedena
tudi film in aparat, na katera je bila
slika posneta in ostali tehnični podatki,
(ekspedicija etc.), ki zanimajo
strokovnjake.
Po British New Books, January
1955, str. 756. J. B.
De berggids 1955, julij-november,
glasilo holandskih alpinistov, prinaša
nekaj opisov pomembnih holandskih
alpinstičnih vzponov. Tako opisuje
Helen van Rijckevorsel kalifornijske
gore, Van Ogtrop pa gore severne
Španije (Credos - Riauo - Ordessa),
F. Ballot pa vzpone v montblanški
skupini. Prav tam se zadržuje P. G.
Van Lookenen Campagne z opisom
Grepona (3482 m), ene od najslavnejših,
če ne najslavnejše Chamoniške
igle. Slike kažejo, da holandski alpinisti
niso kar tako. H. de Rijk priobčuje
obširen opis Stubaiskih Alp,
M. Reesink — de Graaf pa Walliške
gore.
To Vouno, 1955, št. 3—11, glasilo
CAH (Club Alpin Hellenique) izkazuje
stanoviten napredek po vsebini
in obliki. Pomemben je članek vidnega
grškega planinskega organizatorja
A. Tzartzanoua o odnosu planinstva
do turizma, mnogo zanimivega
zgodovinskega gradiva prinaša
članek o 25-letnici grškega planinstva,
dalje članek o Parnasu, v katerem
beremo že o plezalskih podvigih
(G. Mihaelide - M. Hristodoulou), v
drugem članku o isti gori pa o sistematičnih
speleoloških raziskavanjih,
ponazorjenih z lepimi, natančnimi
risbami. Alpinist Mihaelide poroča o
petih plezalskih vzponih na Olimp
v steni Štefani. Grško planinsko glasilo
postaja iz društvenega novičarja
za planince in smučarje ambiciozen
dvomesečnik. T. O.
La Montagne et Alpinisme, oktober
1955, glasilo CAF in GHM, izhaja
petkrat na leto in je lani zaključevalo
svoj 81. letnik. Oktobrska številka je
na enaki višini kakor vse ostale v
zadnjih letih tako po vsebini kot po
obliki. Posvečena je himalajskemu
vrhu Makalu, »srečni gori«, kakor jo
apostrofira Jean Franco v uvodnem
članku. Lionel Terray je prispeval
članek »Vrh«, Jean Couzy članek o
kisiku, A. Lapas in J. Rivolier pa
članek o aklimatizaciji. Himalaji je
posvečen tudi Boi~detov članek o geoloških
raziskavanjih v Arunski Himalaji.
Naslovna stran kaže mogočno nepalsko
pobočje Makaluja. Tako ta kakor
ostale fotografije predstavljajo
prvovrstno ponazorilo himalaizma, v
katerega z obotavljajočim se korakom
vstopajo tudi naši alpinisti. Pravzaprav
pa bi bilo treba »zagrabiti bika
za roge«. Odločno, a preudarno, sicer