Maj - Planinski Vestnik

proga še bolj obnesla za osebni in blagovni prevoz. To bi bila žila
dovodnica za Komno! —
Po nočni nevihti je zjutraj pokrivala dolino gosta megla, na
nebu pa je izza jasnic že mežikalo sonce. Zato hajdi na pot —• na
Bogatin! To je kaj zložen izlet. Lagodno hojo do Bogatinskih vratc
sem opravil v 70 minutah. Razočaralo me je, da sem našel kočico,
ki stoji na kraju, kjer je bila prej italijanska mejna stražnica, popolnoma
zanemarjeno, kakor izropano: šipe v oknih razbite, vrata
zaklenjena, shrambo razdejano. Ali je res še kaj malopridnežev,
ki se sadistično znašajo nad planinskimi napravami? Takim zagovednežem
naj bi ljudska oblast z vso strogostjo stopila na prste!
Pristojno planinsko organizacijo pa hočem obvestiti o izmaličenem
stanju te postojanke, tako ugodno nameščene prav na kraju, kjer
se prevegne pot na tolminsko plat.
Ko sem se po prvi svetovni vojni tod vzpenjal na Mali Bogatin,
na čigar šiji so še štrleli betonski mejniki, označeni s črkami SHS
in I, me je italijanski oboroženec, ki mu je glavo pokrival siv klobuk
z dolgim peresom, pozorno motril, da mu ne prestopim mejne črte.
Zdaj pa sem svobodno brez oprezovanja krenil na stezo, držečo po
zapadni strani proti Velikemu Bogatinu. Tod bi si bil lahko nabral
šop planik, sicer že docvetelih, a tega nisem storil, ker se mi upira
objestno pustošenje gorske cvetane. Saj ima tudi cvetka, najsi je še
tako borna in nebogljena, pravico do obstanka.
Na temenu Velikega Bogatina, poglavnika Spodnje Komne —
sam! Odprt razgled se mi je nudil na vse strani, zlasti mi je mahal
v oči goriški veljak Km, čigar vrh štrli v nebo ko frigijska čepica,
simbol svobode; osrednje Julijce pa je zastiral moten čad.^— V tej
»splendidni osamljenosti« sem se predajal ugibanju o bodočnosti našega
planinstva. Ali je že doseglo svoj višek, ali mu je še možno
stopnjevanje, ali mu preti upadanje? Sedanji burno utripajoči življenjski
ritem, sodobni način letovanja v šotorih, v »campingih« —
šaljivec bi dejal, v modernih ciganiščih — kjer so cene za bivanje
in prehrano dokaj nižje ko v gorskih domovih, občutno podražena
voznina na železnici 1 — vse to so momenti, ki dajo slutiti, da bo
planinstvo sedanje oblike pešalo. Menda tudi ni več daleč čas, ko bo
novi I kar lahko s športnim letalom, s helikoavionom, pristajal, če ne
na vrhu samem, pa vsaj na bližnji planici. Morda se le kdaj uresniči
fantastični privid jasnovidca Janeza Mencingerja, ki ga prikazuje
v svoji »bajki za starce«, v Abadonu (VIII. pogl.): Na vrh Triglava
je privršela jata dvajsetih krepkih mož, ki jim je obleka bila iz kož,
pokrivalo gobov klobuk, obuvalo lesene cokle. Ob ledju so imeli
pripete velike perutnice, ki so jih premikali z nogami, na hrbtu jim
je bilo privezano torilo z nabrano stisnjeno elektriko, gonilno silo
za perutnice. Z rokami so si urejali silo električnega toka in s tretjo,
1 Za vozni listek Ljubljana—Boh. Bistrica sem plačal tokrat 372 din, po
beležki v dnevniku iz leta 1938 pa za isto relacijo 58 din. Seveda smo imeli
takrat upokojenci znaten popust železniških tarif, kar moramo sedaj bridko
pogrešati. — W.