Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicine
Ljubljanski sanatoriji in
Sanatorij Emona
Zvonka Zupanič Slavec
Ob sprehodu skozi »medicinsko Ljubljano« ne moremo
mimo njenih večinoma zasebnih ustanov, imenovanih sanatoriji,
ki so običajno bile zdravstvene ustanove z manjšim
številom bolniških postelj, v katerih so h kakovosti zdravljenja
neredko prispevale naravne danosti, kot so klimatske
razmere, mineralne in termalne vode, različne dietne in
fizikalne terapije. Pogosto so se v njih zdravili premožnejši
bolniki, lahko pa so bili namenjeni tudi zdravljenju določenih
bolezni, npr. tuberkuloze, astme, duševnih bolezni. Prvi
sanatoriji na Slovenskem so nastali konec 19. stoletja, večina
pa med obema svetovnima vojnama, običajno na pobudo premožnejših
posameznikov. Samoplačnikom naj bi omogočili
kakovostno zdravstveno storitev, možnost izbiranja zdravnika
in bolj oseben pristop. Večina sanatorijev je bilo nespecializiranih;
specializirani, za zdravljenje in preprečevanje
predvsem tuberkuloze, pa so nastajali zlasti v 1. polovici 20.
stoletja, ko se je ta bolezen močno razširila. Tedaj so v klimatsko
ugodnih okoljih nastali sanatoriji oziroma poznejša zdravilišča
v Topolšici, na Golniku in v Vurberku. Ob slovenskih
termalnih in mineralnih izvirih pa se je sanatorijski način
zdravljenja bolj približeval zdraviliškemu turizmu, na primer
na Bledu, v Rogaški Slatini, Radencih, Dobrni, Laškem ali
Rimskih Toplicah. Vsi zasebni sanatoriji so bili po letu 1945
nacionalizirani, z nastankom nove države Slovenije pa so se
ponovno pojavile zasebne zdravstvene ustanove kot drugod v
razvitem svetu.
V Ljubljani so bili v prvi polovici 20. stoletja
trije sanatoriji: Leonišče, Šlajmerjev dom in
Sanatorij Emona. Najstarejši, Leonišče, je
nastal že leta 1894, imel je 39 bolniških postelj,
pripadal je Družbi usmiljenih sester sv. Vincencija
Pavelskega, imenoval pa se je po papežu
Leonu XIII. Ustanovila ga je sestra prednica
Splošne bolnišnice v Ljubljani Leopoldina
Hoppe. Prvotno je bil namenjen zdravljenju
usmiljenih sester in bolnih ter onemoglih
duhovnikov, pozneje je sprejemal tudi civilne
bolnike. Leta 1900 je Leonišče pridobilo
koncesijo, njegov prvi ravnatelj pa je postal dermatolog
dr. Vinko Gregorič (1857–1933). Že
leta 1901 ga je nasledil kirurg dr. Edo Šlajmer
(1864–1935), ki je tam večinoma tudi operiral.
Med drugimi pa je v njem deloval tudi pomemben
ljubljanski ginekolog in porodničar dr.
Alfred Valenta (1869–1926). Med 1. svetovno
vojno je Leonišče odstopilo prostore Rdečemu
križu, med leti 1918 in 1941 pa so v njem
delovali številni ljubljanski zdravniki različnih specialnosti. V
času 2. svetovne vojne so v njem tudi skrivali ilegalce in zdravili
ranjence. Leonišče je bilo leta 1947 nacionalizirano.
Sanatorij Šlajmerjev dom je bil v lasti Trgovskega bolniškega
in podpornega društva, Pokojninskega zavoda za nameščence
v Ljubljani in Mestne občine ljubljanske. Zgrajen je bil leta
1932, sedem let pozneje pa je pridobil še prizidek ter skupno
razpolagal z 90 posteljami. Bil je največji ljubljanski sanatorij.
Projektirala sta ga slovenska arhitekta, Plečnikova učenca, Domicijan
Serajnik in Janko Omahen. Obsegal je fizioterapevtski
oddelek v kleti, otorinolaringološko in internistično ambulanto,
rentgensko sobo, interni oddelek v pritličju, kirurški oddelek v
1. nadstropju ter porodniški oddelek in ambulanto za šoloobvezne
otroke v 2. nadstropju.
Najmanjši med takratnimi ljubljanskimi sanatoriji, o katerem
bomo tukaj spregovorili, je bil Sanatorij Emona.
Sanatorij Emona je leta 1912 v svoji hiši na Komenskega ulici
4 v Ljubljani ustanovil zdravnik kirurg Franc Derganc star.
(1877–1939) s svojo ženo Hedviko. Uradno se je imenoval
Sanatorium Emona za notranje in kirurgične bolezni ter porodnišnica.
Tehnično je bil sodobno opremljen, imel je tudi lasten
rentgenski aparat, eno- in dvoposteljne bolniške sobe za okoli
10 bolnikov in operacijske prostore. V delo je bila vključena celotna
družina: sanatorij je vodila Hedvika Derganc, zdravniki pa
Stavba Dergančevega sanatorija ali Sanatorija Emona na Komenskega ulice 4
v Ljubljani, kjer je bil med leti 1963 in 2002 sedež Slovenskega zdravniškega
društva (foto Blaž Bertoncelj).
32 Revija ISIS - Junij 2012