Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicine
so bili vsi trije Dergančevi sinovi: Mirko – odgovorni zdravnik,
Franc – kirurg, in Kristijan – internist. V sanatoriju so delovali
priznani zdravniki specialisti, ortoped Bogdan Brecelj, kirurg
Božidar Lavrič, ftiziolog Robert Neubauer, internist Ljudevit
Merčun, ginekolog Venčeslav Arko, rentgenolog Rudolf del
Cott, kirurg Milan Žumer in drugi. V njem so delovale bolniške
sestre sv. Vincencija Pavelskega – Marijine sestre čudodelne
svetinje. Leta 1944 jih je bilo pet.
Sanatorij Emona je odigral pomembno vlogo med leti 1941
in 1945, ko je deloval v tesni povezavi z osrednjo organizacijo
Osvobodilne fronte. V njem so ilegalno zdravili partizane
in ranjence ter jih tudi skrivali; zbirali so sanitetni material
in z njim oskrbovali partizansko vojsko. Mirko Derganc je
poznal številne zveze med zdravniki, zdravstvenimi delavci in
zdravstveno službo, zvezo med Emono in Splošno bolnico ter
organizacijo Osvobodilne fronte v Ljubljani nasploh. Emono je
okupator večkrat preiskal; spomladi 1942 so italijanske oblasti
zaprle brata Mirka in Franca, Kristijana pa prepeljale v koncentracijsko
taborišče v Padovo. Aretacije so se še ponovile. Vsi
Dergančevi so skrivno delo opravljali z veliko požrtvovalnostjo;
tudi bolniški sestri, usmiljenka Anastazija in sestra Kristina
Pegan, sta vedeli za skrivno zdravljenje ilegalcev, a sta molčali.
Partizanski ranjenci so v Emoni ležali s ponarejenimi dokumenti,
poskrbeli so za podpise mrliških listov smrtno ranjenih,
da so ti smeli biti uradno pokopani. Okupator je nekajkrat
izvedel ekshumacije in preverjal identiteto pokopanih.
Po letu 1945 je bila stavba nacionalizirana in so sprva Emono v
zdravstvene namene uporabljali organi za notranje zadeve, dokler
ni ta zdravstvena dejavnost prešla v ljubljansko Bolnico dr.
Petra Držaja. Leta 1963 je v tej hiši, znani kot Dom slovenskih
zdravnikov, dobilo sedež Slovensko zdravniško društvo. Leta
2002 je bila stavba vrnjena lastnikom, Slovensko zdravniško
društvo pa se je preselilo v prostore na Dalmatinovi ulici 10 v
Ljubljani, kjer ima sedež še danes. V stavbi nekdanje Emone pa
se nahaja zavarovalnica Grawe (1).
Franc Derganc (1877–1939)
Belokranjec Franc Derganc je bil rojen leta 1877 v Semiču in
je opravil gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani ter študiral
medicino na Dunaju, kjer je promoviral leta 1903. Že tam je
začel specializirati kirurgijo, a je nova spoznanja dobival tudi na
drugih klinikah na Danskem, v Nemčiji, Švici in Franciji. Postal
je primarij kirurg na kirurškem oddelku ljubljanske splošne bolnišnice.
Od leta 1910 je vodil 2. septični oddelek, od leta 1911
pa 1. kirurški oddelek ljubljanske bolnišnice. Leta 1922 je združil
oba oddelka in ju vodil do smrti. Bil je pobudnik in v 1. letu
izhajanja – leta 1929 – tudi urednik revije Zdravniški vestnik.
Najpomembnejša naloga revije je bil boj za popolno Medicinsko
fakulteto in za slovensko zdravstveno izrazoslovje (2).
Svoje medicinske članke je prim. Franc Derganc objavljal sprva
v edinem skupnem južnoslovanskem medicinskem glasilu
Liječnički vijesnik (1912, 1920), ki je izhajal od leta 1877 in so v
njem objavljali strokovne prispevke zdravniki, člani hrvaškega,
Spomenik s pročelja Deregančevega sanatorija, posvečen
padlim partizanskim zdravnikom in medicincem v času 2.
svetovne vojne. Je delo akad. kiparja Marjana Keršiča iz leta
1971. Pod kipom piše: Naši stanovski tovariši, padli in mučeni
do smrti v štiriletni narodnoosvobodilni borbi (1941-1945)
(foto Blaž Bertoncelj).
Ustanovitelj Sanatorija Emona, kirurg prim. Franc Derganc
(1877–1939) (fototeka Inštituta za zgodovino medicine).
Revija ISIS - Junij 2012
33