Krik - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj

poročiti enkrat v naslednjem mesecu. Z moškim. Pa ravno on, ki se je zadnji dve leti osnovne šole
najbolj posmehoval sošolcu, češ, da je »peder.« Kakšna ironija!
Tako! Vsega skupaj je bilo konec. Poslušali smo še Anjin govor v prazno, kako se rada srečuje z
nami, da nas nikoli ne bo pozabila, da velikokrat misli na nas in nasvidenje prihodnje leto.
Blablabla. Seveda da velikokrat misli na nas. Ali ima mogoče v svojem dolgočasnem življenju
popolne mame in gospodinje kakšno boljše delo! Vsi so se veseli in blaženi s pripombami, kot
so: »Tako sem vesela, da sem te zopet videla. Pa saj bi te poklicala, pa se ne morem pogovarjati
po telefonu, ker mož pravi, da ga to moti ...« poslavljali in odhajali domov.
Stopila sem do Petka in ga vprašala, če se mu kam mudi. Model se mi je nasmehnil in me
vprašal, če greva skupaj na dvajseto obletnico valete. Zasmejala sem se in nekaj trenutkov
kasneje sva se že peljala proti Ljubljani. Ustavila sva se pri tistem klubu, kjer se je že na cesto
slišalo, »daj not konc hudo« in »skupi sva ga zalila«. Zalivala. Do jutra!
Maja Tepina, 8. b
Čez 30 let, 6. c
Ni navaden dan. Minilo je trideset let. Ne vojne,
ampak navadnih let. Vsi so bili živčni in štorasti ta
teden. Trideset let! Trideset let od valete, trideset
od zadnjega »živjota« … Zrihtal sem piknik. Je bilo
smotano, ker plinskih žarov ne prodajajo več.
Sem ga moral na E-bayu izvrtat. 100 § (nova
svetovna valuta)! Celo premoženje! Piknik je (se
mi zdi, da včasih … ob neki Savi) ob reki
Pogačnica.
Aha, evo jo! Ena sošolka že gre … A ne, to ni to.
Preveč črnih cunj. Ziher je bodigardka.
»O! O, Sara! Prezgodnja kot vedno, kaj«
Prišla je ravnokar. S čoperjem. Brez čelade.
»Kje pa je Lara« vprašam.
»Ma, ne vem, mislim, da riše reko Pogačnico za
vogalom … Ja, tam, ja …« odgovori.
»Lej, piknik je čez pol ure. Pejt se še malo vozit
okrog. Pa ponavadi se reče Oj, že dolgo te nisem
videla, ne pa …«
Ne sliši me več. Vsaj mislim tako. Je bila že za
vogalom drevja. Upam, da ni povozila Lare.
Ravno deko hočem razgrniti, pa že pride nekdo od
zadaj.
»Čau …«
Bila je Dunja. Prišla je s prvim možnim letom iz Burme. Pajade, z boeingom že ne. Prestar model
Pristala je na letališču Jurija Zrneca Ljubljana.
»Oooo, Dunja! Aaa, nov Guccijev puder, aneda 100-odstotna rjava,« rečem.
»Hahaha,« se že smeje, »neeee, a ne veš, da je tam ful vroče Zagorela sem.«
»Kaj pa očala Mal debela so. Aja, to bo … to bo … Armani Dolce Gabbana«
»Ne, ne … Tajland home-made. A, vidim, da pripravljaš piknik. Grem tjale klobase pa čevapčiče
obračat!«
V miru pripravim piknik. Dunja medtem že zažge pet klobas, žar pa se ji je ravno prejle sesul.
Tipično. Kot včasih.
Ajde, dovolj nakladanja. Že gre prva … Limuzina
Šofer zapelje limuzino z zatemnjenimi šipami okrog vogala dreves, natančneje, čez Laro. Mislim si
− to bo pa bogataš. Ampak …
»Ajda! Dolgo se nismo videli!« se derem v upanju, da me bo slišala, kajti ima iPod, navit na ful.
Ponavadi dajemo prednost ženskam. Ta ženska je pa ne da ženski, ampak − psom.
»Piki! Riki! Fiki! Koki! Miki! Ven iz avta! Šu, šu!« nadira psičke.
Izklopi iPod. Stopi iz limuzine. Zapne štrike psom. Čudno je, da pol leta mladih psov ne potegne
za sabo. Zdaj se pa napenja. Švic ji zamaže puder in šminke.