Krik - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj

azmišljal! Počasi bi vse države začele propadati, potem bi pa bilo, kar bi bilo! In te zamere, ki
so nastale po vojni, treba jih bo pozabiti, čeprav vemo, da bo težko. Kako bomo pa živeli, če si ne
bomo pomagali
»Krasne« so bile tudi naslednje izjave:
»Sami so si krivi, da nimajo hrane, ker tako ali tako nič ne delajo!«
»Ne bomo pomagali, ker tudi drugi niso nam!«
»Tudi če imajo, beračijo!«
»Slovenska politika ima že dovolj problemov in naj se brigajo zase!«
»Pojdite stran, ker bom policijo poklical!«
»Pustite me, kaj jaz rabim paradižnik iz Afrike, raje naj ga zase
pridelujejo!«
»Otroci, ne hodite v Sudan, ker vam bodo roke in noge odrezali!«
Neka gospa je hodila sama, čisto počasi, delovala je zelo mirno, kot da
se ji nikamor ne mudi (ostali so namreč vsi hiteli po opravkih).
Odkorakali smo do nje, ji razložili, kaj delamo, in ji zastavili vprašanje.
Gospa nas je samo čudno gledala in nekaj zamomljala. Še enkrat smo
ponovili vprašanje in spet nas je samo gledala. Končno je k nam prišla
neka mlada dama in nam razložila,
da starejša gospa prihaja z
Madžarske. Postalo nam je nerodno
in vljudno smo se ji opravičili, ona pa je to prevedla
obiskovalki. Nasmehnila se nam je in me potrepljala po rami.
Njej se je zdelo smešno. Namesto nje je potem na naša
vprašanja odgovarjala mlajša gospa.
Nekateri prijatelji so zbirali podpise proti bičanju žensk v
Sudanu in pri tem so bile izjave najbolj neverjetne in celo
krute. Nekdo je izjavil: »Kar naj se bičajo, če se hočejo!« Neka
gospa pa se je vživela v vlogo tistih žensk in
povedala, da bi ona skrila sekirico pod vzglavnik in
moža naslednje jutro ubila, če bi ji to počel.
Na stojnici blizu vodnjaka pa je potekala fotopeticija
v podporo očiščenju onesnažene reke Niger ter
bobnanje za demokratične volitve v Sudanu.
Najboljše izjave so bile:
»Moja glava je prevelika za objektiv!«
»Ne bom se slikal, ker sem prelep!«
»Ne bom bobnala, ker se mi bodo uničili nohti!«
Po vseh teh komentarjih pa smo končno slišali
enega res pohvalnega. Prijazna gospa nam je rekla,
da smo zelo pridni in da delamo le dobro, dodala je še, naj kar vztrajamo. Bila je navdušena tudi
nad stojnicami, pri katerih se je naučila nekaj
novega o Afriki: »S tem, ko želite pomagati
drugim, ste mi polepšali dan!«
Tudi jaz mislim, da bi morali izpeljati še
kakšno akcijo o Afriki, da bi se ljudje naučili
čim več o njej – da tam niso samo revščina in
lakota ter bolezni, temveč tudi veselje,
ljubezen in radost.
In nihče več ne bi rekel kakšne take
neumnosti, kot smo jih slišali po mestu.