Krik - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj

GOST, KI NAS JE NAVDUŠIL
V petek zvečer po slastni večerji nas je obiskal Steven iz
Zambije. V Slovenijo je prišel pred tremi leti, in sicer ga je k
nam pripeljala njegova žena, ki je tam delala kot
prostovoljka. Verjetno ima svojo ženo zelo zelo rad, saj je
zaradi ljubezni, ki jo čuti do nje, zapustil svojo družino in svoj
dom, domovino. Rekel je, da mu je bilo na začetku hudo, ker
ni vedel, kako je pri nas, a sedaj se počuti kot eden izmed
nas. Ne moti se, kajneda
Predstavil nam je Zambijo. Ne cele Afrike, ker o njej ne ve
toliko kot o svoji rojstni deželi. Začel je pri zambijski zastavi.
Je zelena kot vse zelenje, ki jo pokriva. V zgornjem desnem
kotu je orel, ki predstavlja svobodo. Pod njim je še ena
zastava rdeče, črne in oranžne barve. Rdeča je kri umrlih, ki
so padli v boju za samostojnost, črna predstavlja črnce,
oranžna pa vse rudnike in naravna bogastva. Povedal nam je
o razlikah med življenjem v mestu in na podeželju. V mestu
živijo ljudje mnogo
bolj prestižno kot na
vasi. Steven je imel priložnost zaužiti oboje. V Zambiji
si je služil kruh s poučevanjem v vaški šoli za sirote. V
Zambiji predstavljajo sirote velik del prebivalstva, saj jih
je kar 1,1 milijona! Tudi v Sloveniji službuje kot učitelj
na OŠ Cerklje. Povedal nam je, da je v Zambiji pojedel
veliko bele polente, ki je tudi glavna hrana tamkajšnjih
ljudi. Ko smo ga vprašali, kaj je njegova najljubša jed v
Sloveniji, nam je odgovoril: »Golaž.« Ko smo se vsi
nasmejali, smo skupaj zapeli še nekaj pesmi. Najprej Mi
se imamo radi. Steven zase trdi, da nima glasbenega
daru, a smo mu vsi v en glas oporekali. Na kitaro je igral
odlično in tudi poje dobro. Imeli smo se super. Vsi. In bili smo kar malo žalostni, ko nas je vedno
nasmejani Steven moral zapustiti.
KAKŠNI KOMENTARJI, »HALO«!!!
V soboto smo se vsi udeleženci tabora podali na pot proti Kranju. Vsak je imel svojo zadolžitev,
vendar se mi zdi, da ja bila naloga novinarjev najtežja. Vsak je dobil blokec ter pisalo, naša
naloga pa je bila izpeljati intervjuje z mimoidočimi. Kazalo je zelo dobro in vse je šlo kot po
maslu. Kmalu pa je postajalo dolgčas … Podobni odgovori, poslušanje, kako smo pridni ipd. Zato
nas je kakšen nepričakovan odgovor, kot na primer »Bogi otroci, vas izkoriščajo, da nas učite in
sprašujete o Afriki«. Takrat se ti v glavi pojavi misel, ki bi jo rad povedal nazaj, a jo zaradi
vljudnosti raje zamolčiš. Mar ljudje ne poslušajo, saj smo jim na začetku razložili, da je na tabor
prišel samo, kdor je to želel, in ne kar vsi po vrsti.
Vendar ta komentar ni bil edini, s katerim smo se srečali novinarji. Neka starejša gospa nam je
pričela razlagati o vojni in o lakoti tudi na Slovenskem. Menila je, da nam takrat nihče ni
pomagal, zato zdaj tudi nam
ni treba nikomur pomagati!
Nato pa nas je še
nagovorila, da naj mislimo s
svojo glavo in naj se ne
pustimo prepričevati
drugim. Rekli smo ji hvala
in lep dan, nato pa odšli in
si mislili svoje. Kam bomo
prišli, če bi vsak tako