Krik - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj

Izdeluje vse razen miz. Dunjina prerokba − Rok + Špela − se ni uresničila. P ustil jo je, ko je šla
tretjič v zapor. Takrat zaradi tega, ker se je podpisala Spella Picasso. Jaz pa …
» Ej, ej, ej! Kva me opravlate! Nisem mesar! Ne, nisem. Ne! Nisem! A rabiš slušni aparat Jest
sem lastnik kazinojev v Las Vegasu, pa hotelov tud. Ja, čist kokr Jan Hvasti. Samo da ima on v
Evropi. Ne, ne. Las Vegas je v Ameriki. Ja, prepričan sem, Sara.«
Končno dojamejo, da nisem mesar.
Žur počasi postaja polnočni. Ampak šele pet procentov folka je šlo domov. To je fajn za pir, dost
jih je še. Zdele bo pasou.
Ko žur res postane polnočni, nažgan Martin odplava četrt poti do doma in napol utone. Alkohol
ubija.
Dunja medtem hoče pospravit žar. Vrednost mu počasi pada na 1 §. Gledam njene fore, kako ga
pospravit, a jih ne kapiram.
»Dunja, kje so pa noge od žara Odšraufat jih je treba. Pa … kreh … plin zapri! Lej, kok jih leži
tle udzad. Dunja, Dunja. Nič se nisi postarala. Možgani so isti. Dej, poklič mrliški avto.«
»Ja, dej no. Noge so se neki skrivile. Prtiskala sem tale gumbek, pa ni šlo. Sem se pol kar
usedla gor,« razlaga.
Po uri truda je žar, vreden nič, pospravljen v moji limuzini. Lari vrnemo speštano sliko in odpelje
se s čoperjem − brez čelade − domov, drugi pa z zračnim busom. Sandi odide med zadnjimi.
Iskal je ameriške zastavce na svoji limuzini. Ni jih našel. Lara je občutila močno željo, da bi se
videlo, da je njen čoper ameriški.
Vse pospravimo in odidemo. Spet za nekaj časa zadnji »živjo«. Z nekaterimi mogoče zadnjič, če
so se, khm, zadušili s plinom. Tak je pač svet. Krut.
Mark Anže Šuštar, 6. c