Krik - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj

Takrat sem si rekla, da ni govora, da gremo v tak vlak, in po odzivu so bili sopotniki istih
misli. Lucija je vodiča v strahu vprašala, ali bo naš vlak tak, kot je ta. V smehu nam je
povedal, da bo malo boljši, s poudarkom na malo. Ne vem, zakaj ga je tako zabaval naš
strah, saj se meni ni zdelo smešno.
Ko je končno prišel naš vlak,
se mi sploh ni zdel grozen,
saj sem bila prepričana, da
bo podoben prvemu. Le
hrana je bila nagnusna, pa
smo bili tako lačni, da smo
pojedli vso, čeprav so zaradi
tega imeli nekateri črevesne
težave. WC je bil tako
obupen, da so se mi zdeli
šolski WC-ji tokrat kot v
nebesih. Toda kljub grozni
zunanjosti so bile postelje
prav v redu, saj sem v
prvem trenutku zaspala.
ABU SIMBEL
Oh! Ali res moramo oditi že
ob treh zjutraj Saj vem, da nas konvoj ne more čakati, saj so ure določene, pa vendar
… Konvoj je skupina vozil, ki potujejo skupaj zaradi medsebojne podpore. Pogosto je
konvoj organiziran za oboroženo zaščito, lahko pa se uporablja tudi v nevojaške namene,
na primer za vožnjo skozi nevarne oz. težko prehodne predele. Od prijaznega osebja
ladje, na kateri smo prenočevali, smo dobili zajtrk za s sabo, bil je kar obilen, ter
blazino, ki je za moje pojme zelo pomembna. Že prej so nam povedali, da se bomo vozili
tja od tri do štiri ure, se mi zdi. Sedaj je še prezgodaj za razmišljanje. Voziti smo se
začeli takoj, med vožnjo se nismo ustavljali. Pri tem smo imeli nekaj problemov, saj je
neka gospa pojedla neko sadje brez lupine in zaradi tega je imela želodčne težave in ji je
nekajkrat »ušlo«. Ni bilo najbolj prijetno ne za nas, ne za njo. Med potjo sem velikokrat
zaspala, glede na to, da v avtobusu, še zelo dobro. Končno smo prišli! sem si mislila.
Upam, da je ogled tega vreden. In je bil. Abu simbel sestavljata dva templja, ki ju je dal
narediti Ramzes drugi, zase in za svojo ženo Nefretete, ki je bila najlepša ženska tistega
časa. Najlepše v templju so poslikave, saj so še vedno obdržale barvo.
Po ogledu smo si privoščili pijačo, tam pa mi je kar iznenada neki Nubijec začel
nakladati: »You are so beautiful, what is your name, how old are you« Bilo mi je zelo
zoprno in tudi zelo nelagodno. Prvič mi je bilo v olajšanje, da mama ne zna angleško, saj
bi jo kap! In na koncu še najbolj neumno: »Bi se poročila« Nisem vedela, kaj naj
rečem, in sem samo odkimala. Potem pa mi je začel nakladati, da ima hiš v Luxorju … Pa
kaj mene sedaj zanima ta hiša!
»Pojdimo stran«, sem zasikala mami in jo dobesedno odvlekla stran.
Šele ko smo se namestili v avtobusu, sem se umirila in začela premišljevati, da se
pravzaprav Egipčanke, skratka, skoraj vse ženske v Afriki verjetno poročijo že zelo
mlade, in to včasih z zelo neumnimi »tipi«, saj si jih ne izberejo same, temveč jim jih
določijo očetje. Takrat mi je bilo prvič všeč, da živim v Sloveniji.
Živa Dolenšek, 7. c