Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje

Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje
Žal študije o tej naši dolgi kolektivni izkušnji niso dobro znane, saj se strokovnjaki nanje redko
sklicujejo, še toliko manj tega védenja pa pride do učiteljev.
Na tem mestu zaradi omejitve prostora seveda ne bomo šli 25 stoletij v preteklost, ampak
bomo naredili časovni preskok na konec 19. stoletja, ko je Wilhelm Viëtor leta 1882, v starosti
32 let, pod psevdonimom izdal svoj znameniti pamflet z naslovom Der Sprachunterricht muss
umkehren! (ang. Language Instruction Must Do an About-Face!, Language Teaching Must Start
Afresh!; slov. Pouk jezikov se mora (spre)obrniti!). S svojo razpravo je sprožil močno Reformno
gibanje, ki se je razširilo na večino držav v Zahodni Evropi, ki so v svoje učne načrte začele
vključevati moderne jezike. Reformno gibanje se je osredotočalo na razredno poučevanje in je
tako sprožilo celo stoletje trajajočo razpravo o metodah poučevanja. Reformatorji so napadali
takrat razširjeno slovnično-prevajalno metodo in zagovarjali uvajanje nove direktne metode, ki
je poudarjala govorno-slušno vadbo in odpravljala uporabo materinščine. Direktno metodo so
nato zaradi njene takratne neizvedljivosti v običajnem razrednem okolju nadomestile različne
slušno-govorne, avdiovizualne in situacijske metode. Precejšnja neučinkovitost teh metod je
tlakovala pot današnjemu komunikacijskemu pristopu.
V obdobju od 1880 dalje pa do zgodnjih 80. let 20. stoletja so »ideološko klimo« poučevanja
jezikov poleg tehnoloških izboljšav in izsledkov znanosti, povezanih z jezikom, najodločilneje
oblikovale ravno metode poučevanja. Zato je zgodovina jezikovnega poučevanja v veliki meri
zgodovina iskanja »prave metode«. Pri tem iskanju se je pogosto sledilo načelu »novejše je
boljše« in prepričanju, da pomeni sprejetje neke metodologije sočasno tudi avtomatično odpravo
vsega, kar je bilo pred tem. Metode so (bile), kljub terminološki nedoslednosti pri njihovem
poimenovanju in mestoma slabi zgodovinski dokumentiranosti, najvidnejši in najvplivnejši
parameter jezikovnega poučevanja in s tem tudi učbenikov. V bistvu so bile nekakšne »teorije
jezikovnega poučevanja«, katerih nastanek lahko med drugim pripišemo tudi, morda celo predvsem,
humanističnim vedam, zlasti jezikoslovju in psihologiji. Ponazorimo to z zgledom: Ferdinand
de Saussure je uvedel razlikovanje med langue (tj. sistemom, obliko), ki je bil do tedaj
edini predmet metodologije jezikovnega poučevanja, in parole (tj. rabo, funkcijo) ter s tem petdeset
let kasneje odprl pot sociolingvistiki. In prvo vprašanje, ki ga je ta delitev sprožila, je bilo:
Ali naj učitelj učencu predstavi langue ali parole Na začetku 20. stoletja so se Harold Palmer,
Otto Jespersen, Henry Sweet in drugi spopadli s to dilemo ter s svojim delom utrli pot pravi
revoluciji metodologije jezikovnega poučevanja, ki je izbruhnila pol stoletja kasneje, in sicer
med II. svetovno vojno s t. i. avdiolingvalno oz. slušnojezikovno metodo, ki se je osredotočala
na parole ter na odnos med jezikom in kulturo.
Stik jezikovne pedagogike z različnimi humanističnimi vedami pod okriljem uporabnega
jezikoslovja je bil še posebej ploden v obdobju 1945–1965, ki ga navadno označujemo kot
»obdobje metod«. To je bil čas, ko je vse kipelo od znanstvenojezikoslovnih raziskav, čas, ko je
(domišljava) znanost, ki je prodirala v globino stvari z druge strani mikroskopa ali teleskopa,
potem pa se (prevzetno) vračala s pojasnili in razlagami, vzbujala velike upe. V tem obdobju je
nastala cela množica »novih« metod poučevanja jezikov, pogosto takšnih, ki so si bile v popolnem
filozofskem nasprotju. Precejšnja neučinkovitost teh metod v praksi, ki so se tržile skoraj
kot blagovne znamke, je velike upe te dobe postopoma razblinila. Izsledki raziskovalcev so
postajali vedno manj prepričljivi in neizpodbitni. Okrog leta 1970 so se raziskovalci in teoretiki
zavedli izgube smeri. To je bil čas zmedenosti in negotovosti; obdobja iskanja »prave« metode
je bilo očitno konec.
6