10 april 2010 pen34Podaljšane počitnicena soboški tržniciMož manjše rasti in otroškega nasmeha, ki mu grestatako zelo na roko, da bo ohranil večno deškost. Možmarkantnih obraznih potez. Te bi – površno in površinskoseveda – skozi prizmo stereotipa o »facah« z geografskimporeklom lahko bile še tako samoumevne in značilne, av primeru Adema Osmanija postavljajo tovrstne ugotovitvepod vprašaj. Prej jih je narisala zapisanost h garanju.Ado, kakor ga kličejo tisti, ki ga poznajo, je eden tistih, kipotrjujejo mojo tezo, da je Prekmurec vsak, ki sprejme – vpozitivnem smislu – stanje duha biti Prekmurec.»1978., ko mi je bilo pet let, sem prvič prišel v MurskoSoboto. Oče Ildriz je takrat že delal tukaj za nekoga drugegain smo ga prišli obiskat,« opisuje Adem svoje prve spomine.»Mesto kot mesto. To je bil moj prvi vtis. Pa saj kot otrok nitinisem razmišljal o tem. Takrat so ti pomembne druge stvariAdem Osmani - Adodelava. Sicer pa je ena nedelja v tednu povsem dovolj,« mehiti prepričevati, a mu odvrnem, da ga vidim delati tudi obnedeljah, nakar se Adem samo zasmeje in vmes pozdraviše dva do tri mimoidoče. »Nej te mrzlo?« kriči dekle. On panjej: »Eh, ka de me mrzlo, vej san pa ešče mladi!« V kleniprekmurščini pogovor nadaljuje do vejice natančno tam,kjer je pred »vsakominutnim protokolom« pozdravljanjain odzdravljanja končal. Ko ga povprašam, ali »Turčeki«zares nimajo časa za sebe in ali res samo delajo in spijo,me Adem pouči, da delam napako v poimenovanju njegovihljudi. Čeprav mu povem, da gre zgolj za pogovornouporabljen sinonim, Adem vztraja z razlago: »Vem, vem,kaj misliš, a moraš vedeti, da nismo vsi Turki. Eni so Turki,drugi smo Albanci. Resda smo iste veroizpovedi. To je,kot če bi dejal, da sta Madžar in Slovenec eno in isto, kerdeset družin?« se vpraša na glas. Jaz pa njemu takoj nazaj:»Pa saj imate velike družine!« On pa meni: »Ja, že mogoče,a nas, mojih ni veliko. Moja starša in mi štirje.«Nogomet, bovling in nova tržna nišav življenju. Svet vidiš popolnoma drugače, kot ga vidimoodrasli ljudje,« v brezhibni prekmurščini razlaga skromno,a odločno danes 37-letnik. Naj kar na začetku pojasnim, dav življenju še nisem spoznal človeka, ki bi se v tako kratkihintervalih pozdravljal z mimoidočimi. Mimoidočimi vsehdružbenih pripadnosti. Mladi, stari, najstarejši, dekleta,fantje, gospe in gospodje. Naši, vaši. Kako to? Preberite dokonca. Odgovor se skriva v vrtenju aprilsko-majskega Ringišpila.Prvi obiski Sobote so bili, kot že zapisano, povezanipredvsem s poletnimi počitnicami, ko je Adem obiskovaločeta in hkrati že pomagal delati oziroma prodajati sadjein zelenjavo. »Na račun tega sem imel nekoliko daljše počitnice.Kakšen teden dni prej so me v Makedoniji vzeli izšole, kakšen teden, dva sem v šolo tudi zamudil,« a je delal,pravi. Povsem zares. Delal in naredil pa je tudi šolo. »Obesem obiskoval v Tetovu. Osnovno in srednjo. Verjetno bitam tudi študiral, če ne bi leta 1991 ostal v Murski Soboti.«Adem je po izobrazbi kemijski tehnik. Najverjetneje bištudiral kemijo, a je ostalo in postalo, kakor je. Sobota muje bila usojena. »Začel sem redno delati pri očetu. Samsem se tako odločil. Oče me ni niti silil niti usmerjal. Toje bila moja odločitev. Najprej smo »gnali« biznis skupaj ssorodniki, pa šli s tržnice na Lendavsko ulico. Pa se vmesposlovno razšli. Prebrodili marsikatero krizo, a se pobraliin šli dalje,« poda svojo poklicno kariero v telegrafskemslogu. To da dela na ulici oziroma da se znajde med ljudmi,mu je prineslo tudi mnoga poznanstva. »Vmes, ko je bilonajhuje, sem pomagal pri prijatelju pri montaži garažnihin vhodnih vrat. Za to sem mu še danes hvaležen in se muna tem mestu tudi javno zahvaljujem!«Ena nedelja v tednu je dovolj»Delo, delo, delo in še enkrat delo,« je preprost odgovorna opažanja, da soboški (pravzaprav pomurski) Makedoncisamo delajo. »Delati je treba. Zaslužki so majhni. Vsi imamodružine in treba je preživeti. Kaj pa naj? Z ženo Vafire velikosta iz 'tistega' dela Evrope, pa še iste vere in tako naprej. VPrekmurju smo tako makedonski Albanci kot makedonskiTurki. Jaz sem po poreklu Albanec«. Se pravi, da je Šiptar,pa mi odvrne: »Veš, to je bolj žaljivka kot ne. Po narodnostisem Albanec. Sicer pa moraš vedeti, da sem se pred sedmimileti odpovedal makedonskemu in imam sedaj zgoljslovensko državljanstvo.« Normalno, si mislim. Že več kotpolovico življenja je pomemben del družbenega življenjamalega, a dragocenega prekmurskega človeka. »Otroka pasta itak Sobočana. Tukaj sta rojena in vse, kar ju veže nakorenine, je moje in ženino poreklo.« Lavdrim obiskujesrednjo računalniško šolo v Murski Soboti, Elida je še vosnovni šoli. Adem meni, da je za življenje to najboljši krajv Sloveniji. »Tega ne govorim zato, ker tu živim. Bil sempo celotni Sloveniji, še zdaj grem v različne kraje in z vsogotovostjo lahko povem, da je tukaj najboljše. Je mirno,ljudje so dobrodušni, skratka lepo mi je,« pojasnjuje. Jazpa ga spet vlečem v preteklost in rojstni kraj: »Pa saj stasi Tetovo in Sobota v nekaterih stvareh podobna, a sta sihkrati zelo različna. Tudi 'doli' so ljudje dobrodušni. Če seboš znašel brez strehe na glavo, če se izgubiš, boš zagotovonašel nekoga, ki ti bo ponudil zatočišče.« Čeprav se mi zdi tonekako nepredstavljivo, saj so ljudje zmeraj bolj nezaupljivido neznancev, mi je jasno, da Ado sklepa in sodi po sebi, aostanimo še nekaj časa v Makedoniji: »No, moraš vedeti, dašteje Tetovo z okolico 250.000 ljudi, kar je neprimerno večod Sobote in celotne pokrajine. Pa tudi mesto in njegovimeščani niso tako liberalno misleči kot tukaj. Tako da miživljenje s tega vidika tu bolj ustreza. Murska Sobota jemoj dom. Resda Tetovo doživljam na poseben način, kotkraj, kjer sem se rodil in naredil prve korake v družbo, atu sem doma, tu živim.« Makedonski priseljenci – v mislihimam seveda tiste turškega in albanskega porekla, da ne bopomote – se v Soboti ne družijo veliko. »Ni neke posebneskupnosti. Smo v stikih. Z nekaterimi bolj, drugimi manj,tretjimi nič. Pa saj nas tudi ni veliko. Mogoče vsega skupajZa osvežitev doživljanja: Med nadaljevanjem pogovora seAdem pozdravi vsaj še desetkrat in vmes postreže z dvemaporcijama kebaba. »Pa ti res vse te ljudi poznaš?« ga sprašujemin pozabim, da se z njim pozdravljam, še preden jezačel tukaj živeti in delati. »Pa ges poznan cejlo Prejkmurje!Ni kraja, kjer nisem bil. Zares lahko trdim, da poznamveliko ljudi. Veliko je prijateljev, še več znancev.« Veliko jihje spoznal med delom, še več med druženjem. »Minula letasem igral nogomet za Šalovce pa Selo, nato še mali nogomet.Tega sem igral vsepovsod za vse,« razlaga smeje, »natopa sem se po zlomu noge nehal poditi za žogo. Zamenjalsem jo za drugačno kroglo. Zdaj aktivno bovlam. Sem delsoboške ekipe, ki tekmuje v prvi slovenski ligi. Vozimo sepo turnirjih po celotni Sloveniji. Evo, danes popoldne imamv Kegl Cityju trening. Spet družba.« Ni kaj, si mislim. Ademje s srcem in dušo zlit s Soboto in Prekmurjem, Pomurjem,Slovenijo. »Sadje in zelenjava sta out. Veliki trgovski centriso nas popolnoma vrgli iz posla. Tu nimamo več kaj iskati,«pojasni gospodarske tokove svoje panoge, »kot sem ti žedejal, je bila vmes velika kriza, a sem jo prebrodil.« To menapelje k razmišljanju, da mu mora iti recesija na roko.Češ ljudje si ne morejo privoščiti veliko in jedo raje pocenihrano. »Res je. Kebab je poceni. Kriza se občuti tudi na tanačin, kot praviš. Moraš pa tudi vedeti, da tisti, ki delajo,delajo več časa. So v naglici in nimajo časa, da bi sedli inv miru pojedli malico ali kosilo. Hitra hrana je zato večkot priročna. Pa še dobra je, vendar bodimo iskreni, da ninajbolj zdrava. Tisti, ki bi jo pri meni jedel vsak dan, bi žeslišal, da to ni normalno.« Sedaj je Adem v letih, ko se zaveda,da bo treba v poslu narediti še kaj več. Ko ga vprašam,kaj natančno ima v mislih, mi takoj odgovori. Vprašamga, ali lahko to zapišem, in reče, da naj kar zapišem. »Najse na občini malo zamislijo. Mogoče se bo našel kdo, ki boto idejo podprl. Iščem soinvestitorja. Vseeno gre za vsajtrideset novih delovnih mest,« trezno in z vso resnostjopojasni svojo poslovno idejo. A sem se odločil, da njegoveideje vseeno ne zapišem, ker imam občutek, da mu jo boše kdo speljal. Pa čeprav ni izvirna, ker je precej logična, aza čuda se v naši predelovalni industriji tega nihče ni spomnil.Seveda ne. Ne poznajo mikrorazmer trga. Adem jih.Njegova ideja je prava in upam, da mu bo uspelo.Jernej ŠavelNatalija Juhnov
35 p enPri Svetih Jurijih na jurjevoapril 2010 11Datum, »primeren« za občinske prireditveV Vidmu kmalu objavljen razpis za izbiro izvajalca za gradnjo kulturnega domaLetos ob jurjevem je bilospet veselo pri Sv. Jurijuob Ščavnici in pri Sv. Jurijuna Goričkem v ObčiniRogašovci. Pri Sv. Juriju obŠčavnici so pripravili žetradicionalno povorko skozivaško središče, v kateri jebil letos poudarek na starodobnihvozilih, manjkali paniso niti konjeniki, folkloristi,Jürjovški nabijači in šemarsikdo. Že tradicionalnoje prireditev obiskala velikamnožica ljudi. »Včasih mekdo vpraša, koliko vse tostane. Vedno odgovarjam, dastane zelo malo, saj si ljudjetega želijo in so pripravljenimarsikaj zastonj narediti,«pravi župan Sv. Jurija obŠčavnici <strong>Anton</strong> Slana. Požupanovih besedah bo aprilaobjavljen javni razpis zaizbiro izvajalca za gradnjokulturnega doma s kulturnopromocijskimcentrom, sampa si želi, da bi se dela pričelaavgusta. Slana je optimističentudi glede načrtovaneposlovne cone treh občinv Grabonošu. »Vsak tedense na občini oglasi kak potencialniinvestitor, vendarso postopki za sprememboobčinskih prostorskih načrtovdokaj zahtevni, posebej,ko gre za kmetijska zemljiščaprve kategorije. Trenutnoiščemo nadomestna zemljiščain upam, da bomo zadostilizahtevam ministrstvaza kmetijstvo in kasneje šeministrstva za okolje, dabi dobili v Grabonošu vsaj12 hektarjev zazidljivih zemljišč.«Novozgrajeni pločniki in kolesarska stezaŽupan <strong>Anton</strong> Slana z visokimi gosti ob nagovorihobčinskih vasi do mejnegaprehoda Kuzma. Čeprav greza državno cesto, je občinapri tej obnovi soinvestitorzaradi izgradnje pločnikain kolesarske steze. Za izgradnjoteh so se odločili,ker se promet na omenjenidržavni cesti z leti povečujein ker prav ob tej cesti leživečina ustanov in objektov,pomembnih za občino (šola,pošta, gasilski dom, trgovine,cerkev itd.). Brez pločnikovin steze se prometnevarnosti zaradi omenjenihrazlogov ne da zagotoviti,pravijo na občini. Gradnjapoteka postopoma, zato jePrireditev so izkoristili tudi za podelitev različnih priznanjin nagrad, med katerimi velja omeniti predvsem priznanječastnemu občanu občine, ki ga je prejel Geza Kisilak, upokojenčevljar, ki je bil vrsto let dejaven v krajevni skupnosti in članrazličnih občinskih društev, s čimer je po mnenju predlagateljevveliko prispeval k prepoznavnosti in razvoju kraja.V kulturnem delu osrednje prireditve so nastopili tudi mladi folkloristi.Povorko si je tudi letos ogledala množica ljudi iz celotnega PomurjaVeč fotografij na Pomurje.siObčina Rogašovci:investicije usmerjenepredvsem v prometnovarnostZ osrednjo prireditvijona trgu pred osnovno šoloso minulo nedeljo v rogašovskiobčini končali aprilskopraznovanje ob enajstemobčinskem prazniku, ki gazaradi tamkajšnje farne cerkvepraznujejo ob jurjevem.V okviru praznika so organiziralikar nekaj različnih dogodkovin ob tej priložnostipredali namenu nekatereobčinske pridobitve. Kotnajpomembnejšo velja omenitiobnovo državne cesteR2-440, ki vodi skozi večdo tega trenutka končanaprva faza od Večeslavec doSv. Jurija, kjer je občinski delznašal 1,3 milijona evrov. Zdrugo fazo naj bi začeli šeletos. Tukaj velja še omeniti,da bo konec junija otvoritevasfaltnih površin v Serdici, sšolo in športnimi društvi pase pogovarjajo o tem, kakouradno predati namenumalo nogometno igrišče zumetno travo. Prav zaradizgoraj omenjenih in še nekaterihdrugih pridobitevžupan občine Edvard Mihalična osrednji prireditvini skoparil s pohvalami naračun občinske uprave inpri tem navedel kazalceakademije Sirius, ki ObčinoRogašovci po uspešnostipostavljajo na tretje mestomed pomurskimi občinamiin šestintrideseto mestomed dvesto desetimi občinamiv Sloveniji. Pohvale inspodbude pa so podali tudinekateri gostje, med katerimiso bili predvsem županisosednjih občin, načelnikmurskosoboške upravneenote in drugi.C. K., T. M.V letošnjem sprevodu je bil poudarek na starodobnih vozilih.
Change language