Anton Balažek - Vestnik

p en6 april 2010 30Kdo mi bo pomagal, komu se potožiti, komu se zaupati, kdo me bo razumel, poslušal in uslišal?Tolmun me ni pogoltnilIz popolne teme, molka in praznine sem prekinila lastno ujetost ter nemoč bolečih in travmatičnih soodvisnih odnosov.Spoznala in sprejela sem svojo bolezen, živim z njo. Rada imam sebe, svobodno izbiro, svoj mir, misli, svoje otroke, vnukinjo ...Doživela sem in si dovolila novo srečanje in notranjo preobrazbo z »rešiteljem« kot milostni trenutek, ki mi ga je naklonil Bog,Višja sila ali kakor ga sama razumem. Ključ do razumevanja izgubljenih čustev je skrit v sprejemanju in darovanju življenja.Tistega toplega junijskega dne sem se dobesednosesula in zgrudila na posteljo. Bolečine po levistrani telesa niso prenehale, v levi polovici glave sose naselili številni majhni črvi, ki so se plazili in vrtali.Njihovi gibi so bili tako močni, da sem mislila, da mibodo raznesli glavo. Občutila sem močno tesnobo,v telesu pa izčrpanost, kot da bi hotela zaspati zavedno. Popolnoma sem oglušela. Nisem preneslanobenega hrupa, ne zvonjenja telefona, ne televizije,ne radia, nobenega glasu, celo glas tedaj trinajstletnehčerke me je motil in dušil. V tistih trenutkih je hčerkaizrazila potrebo po pogovoru z mano, da mi pove,kaj se je dogajalo v šoli. Takrat sem v sebi zatajilamater, odrinila sem lastna otroka, tudi že triindvajsetletnegasina, kot da ju nikoli nisem spravila nasvet. V podzavesti sem obsojala vse ljudi, ki sem jihimela za krive za svoje stanje. Jokala sem kot otrok,ki ga še sedaj čutim v sebi, ki si prizadeva iztrgati izmene vse strahotne, boleče in grenke prizore mojegaživljenja. Po utrujenem obrazu so se zlile težkesolze, solze uboge triinštiridesetletne žene, delavke,hčerke, sestre, matere, babice, ki je v tistem trenutkuvidela svoje nesrečno, vsega usmiljenja vredno in dotakrat zavoženo življenje. Koliko sem za to samakriva? Koliko so krivi drugi?V glavi sem občutila temen tunel, nato pa močnosvetlobo, ki me je vsrkavala. Videla sem že pokojnegaočeta, ki mi je šepetal: »Ne boj se, tvoja nadaljnja potje odvisna samo od tebe. Jaz bom vedno ob tebi.«V prividu se mi je prikazal lastni pogreb z vsemi,ki so me kadar koli telesno in duševno zlorabljali.Izčrpano in bolno telo se je počasi prebujalo in meopozarjalo, da kljub vsemu še ni konec.Vendar se vedno pojavi nekdo ali nekaj, karpreusmeri tok dogodkov v pravo smer. Do četrtegarazreda osnovne šole nisem govorila. Bili so trenutki,ko sem si želela umreti. Zaprla sem se vasein neprestano jokala. Ostala sem sama, majhna inizgubljena. Grizla sem si nohte in ustnice do krvi,pulila sem si lase … Kot otrok alkoholizirane matere,sestra nasilnega brata, hčerka očeta, v kateremnisem imela prave opore, sem velikokrat objokovalavse to, večkrat tudi v sanjah. Srečal me je Gospod,starejši, visok, sivolas, ki mi je dal vedeti, da pridečas, ko se bo pojavil, in takrat mu bom razkrila svojogrenko bolečino. Poprosila sem, da naj nas obišče,da mu potožim, kaj se pri nas dogaja.Sedaj sva se srečala v moji pisarni vsak s svojobolečo preteklostjo. Preblisnili so me sanjski lik inbesede, ki mi jih je takrat namenil.Pomislila sem: »To je vendar on, moj rešitelj!«Počutila sem se, kot bi srečala očeta, ki bo razumevajočin me bo potolažil. Povedal mi je, da je (po)potnik, zdravljen alkoholik, ki odloča sam o sebi, sajsi je to pridobil s prehojenimi lastnimi izkušnjami,in da mu svoboda pomeni več kot življenje. Nisemmogla verjeti, da je lahko nekdo tako odkrit, neposreden,brez predsodkov in obenem razumevajoč.Po nekaj prijetnih srečanjih, na katerih mi je velikogovoril o sebi, sem začutila potrebo, da se mu izpovemtudi sama.»Imam ogromno težav, ne vem, kje bi začela.Nedavno sem hudo zbolela.«Nato sem mu pričela, še nekoliko zadržano in zobčutkom sramu, odgrinjati svojo preteklost. Motilme je njegov nepremični pogled, ki je bil bistvenodrugačen od vseh prejšnjih, ki so me le obsojali iniskali moje »napake«, bodisi telesne bodisi razumske.Vendar me je spodbujal njegov nasmeh, ki mije dal vedeti, da ga moja pripoved zanima. To se mije zgodilo prvič v življenju.Njegove besede so bile: »Terezija, sprosti se, poskušalte bom razumeti, tvoja zgodba me zanima.«Moji predsodki in strah so počasi izginjali. Čutilasem olajšanje. Na pogostih daljših sprehodih v naravisem se mojemu rešitelju vedno bolj odkrivala,saj je to krepilo tudi najino medsebojno zaupanje.Med drugim sem mu omenila tudi večkratno posilstvo,ki sem ga doživela najprej v nežnih otroškihletih in kasneje, ko sem končala študij. Omamljeniposiljevalci so me ugrabili in pretepali ter mi grozilis smrtjo. Ta gnusna ponižanja so pustila v menigloboke rane, ki so se le tu in tam nekoliko zacelile.Imela sem pogoste nočne more, nisem mogladihati, bila sem vznemirjena, napeta ... V nemirninoči, ko spanec ni hotel priti, sem v bližini zaslišalapresunljive prošnje dekleta, naj jo pustijo pri miru.Na pomoč je klicala tudi mamo. Vrnil se mi je spominna tisto, kar se je dogajalo meni. Takrat sem želelaob sebi mamo in jo klicala na pomoč. Mama je bilatakrat kdo ve kje in kdo ve s kom, prav gotovo pa skozarcem. Vse to sem povedala brez olepšav, brezkakršnega koli zatajevanja, saj sem vedela, da mebo razumel, da me ne bo obsojal in tudi rana se začuda ni več odpirala.Sčasoma sva postala zelo dobra prijatelja. Želelje spoznati mojo družino, zlasti mamo. Po vstopu vstanovanje – oče je pred tem umrl – se je zagledalav moj trebuh, češ še vedno ga imaš.Pomislila sem: »Mama, še vedno me obsojaš, ševedno me ne maraš, nikoli me nisi in me ne bošsprejela niti vzljubila.«Prijatelj kot da bi uganil njene misli, ji je dalvedeti: »Gospa, meni je vaša že odrasla hčerka prisrcu in všeč takšna, kot je. Zelo sva si podobna,imela sva in imava podobne težave in vse to najutudi povezuje.«Ugotovila sva, da je pod vplivom alkohola. Vrnilasem se v otroštvo in se spomnila sorodnice, ki me ježelela posvojiti. Na vso moč sem se trgala od mamein močno držala za roko mojo »drugo mamo«. Reklaje, da sem lepa, da me bo oblačila v lepa oblačila.Moja mama mi je nenehno govorila, da sem grda,da imam veliko glavo ter da nikoli ne bom lepa.Tepla me je po glavi, ni mi dovolila, da bi se učila,obmetavala me je s šolskimi knjigami. Pri tem ji jepridno pomagal starejši brat. V njem sem videlasadistična nagnjenja in že prirojeno ali pridobljenoagresivnost.Ob obisku očetovega groba je moj prijatelj želelzvedeti nekaj več o njem. Spomin na očeta mi kaževisokega klenega in discipliniranega moža, ki se muje zelo podala uniforma. Ljubil je tamburaško glasbo,petje, ples, naravo ... Bil je tudi zelo strog, zlasti konam je namenjal nadaljnje poklice. V poklicni šolisem bila pohvaljena in odlična. Začutila sem, da jemoje poslanstvo v nečem drugem. V tem času smoimeli tudi veliko obiskov. Miza se je vedno šibila podjedačo in pijačo, kar je najbolj ugajalo moji mami,da je lahko prikrila svojo nagnjenost do alkohola.Veliko je hodila z doma, ne da bi nam povedala,kam hodi. Razumljivo je, da sem jo obsojala, vendarje bila njena odvisnost vse močnejša. Naša družinani imela nobenih možnosti vzpostaviti pristne inljubeče medsebojne odnose. Oba starša sta bilabodisi neposredno bodisi posredno odvisna, zameremed njima so bile vse večje, prepad pa še globlji,brez vsakega zadržka sta se pretepala vpričo nasotrok. Spominjam se, da naju je s sestro brat večkratpopeljal na sobotni ples v vojaško šolo. Tam sva selahko družili le z njegovimi prijatelji, ki pa so že takratradi segali po alkoholu. Nekoč ob praznovanjurojstnega dne bratovega prijatelja me je celo želelspraviti z njim v posteljo, čez čas, da bi se z njimporočila. Temu sem se močno uprla, saj nisem donjega čutila čisto nič.»Nekega sončnega jesenskega dne sem srečalauniformiranega mladeniča, v katerega sem se zaljubila.Zdel se mi je zelo resen in odkrit. Prepričanasem bila, da sem srečala človeka, s katerim bi lahkoimela resno zvezo. Po očetovem napotilu sem gapripeljala domov. Prav takrat si je našel službo, iskalpa je sobo in starši so dovolili, da se je nastanil prinas. Postala sva tako rekoč sostanovalca, kaj kmalusem zanosila, vendar tega nisem nikoli obžalovala,želela sem si sina. Otrokov oče mi je predlagal splavin me zapustil. Hvaležna sem pobožni stari mami, kime je obvarovala. Do poroda so me zaprli v majhnosobico. Opravila sem izpite v rednem roku in diplomirala.Drugo že veš.«Prosto mesto socialne delavke me je čakalo vmanjšem mestu. Bila sem sprejeta za določen čas.Vzpostavila sem dobre stike s sodelavci, motil meje le alkohol, ki ga je bilo občasno preveč. Srečalasem mlajšega urejenega moškega. Ugotovila sva, daimava veliko skupnega, ker je tudi on zaradi gospodovalnematere nameraval zapustiti dom. Želel jespoznati mojega triletnega sina. Z mojo mamo sta sehitro zbližala, oče pa je bil do njega zadržan. Poročilasva se. Že na poročno noč mi je očital nezvestobo,seveda v vinjenem stanju, kar mi je dalo vedeti, dasem prišla z dežja pod kap. Tudi kasneje sem moralaprenašati grobo zaničevanje, zmerjanje, posmeh inše kaj. Ginekolog mi je odsvetoval spočetje z možemalkoholikom, vendar ga nisem poslušala, močno semsi želela hčerko. Po daljšem zdravljenju sem predbožičem zanosila in rodila prisrčno deklico. Na videzje je bil oče vesel, vendar ni nehal piti. Z otrokomasem se zatekla k staršem. Mama je zagovarjala pivskegabratca. Nisem želela biti žrtev nesramnegain brutalnega obnašanja zapitega moža, preprečilasem, da bi pretepal mene in sina. Vem, da bi gaizgubila za vedno, saj bi poiskal zavetje pri dedku, skaterim sta se zelo dobro razumela. Po desetih letihje moj »zakon«, ki nikoli ni zaživel, propadel. Možna zdravljenje ni pristal.V dnevih pred očetovo smrtjo me je neznanasila vlekla v njegovo bližino. Imela sem občutek,da si tudi on želi mene, da mi pove za družinskoskrivnost in odloži breme strahotne krivde. Žal jenaneslo, da se nisva mogla srečati in pogovoriti, karbi meni veliko pomenilo, saj bi lahko izvedela in sirazložila dramatične zaplete med nami. Še danes jeto mamina temna skrivnost in sebična neiskrenostdo nas, že odraslih otrok. Očetu sem hvaležna zaves čas, ki ga je ljubeče in skrbno posvetil vnuku inmojemu sinu.»Mi želiš še kaj povedati o očetu, kar je povezanos tabo?« me je pobaral moj prijatelj.Spomnila sem se telefonskih klicev, ki so bilipovezani z mojo mamo in njenim pitjem, ko sta sepo njegovi upokojitvi preselila v drugo mesto. Sredinoči je potožil, da mame ni doma in da naj nekajukrenem. Poklicala sem policijo. Našli so jo in vvinjenem stanju pripeljali domov ali v bolnišnico.Žal se je družina srečevala le ob takih in podobnihdogodkih.V moji izpovedi se bom vrnila k prvemu srečanjuz mojim prijateljem. Nisem še omenila namena njegovegaprvega obiska. Imel je v mislih, za kar je daltudi pobudo, ustanovitev prve skupine anonimnihalkoholikov (AA) v naši pokrajini in je iskal za toprimeren prostor. Čeprav sem bila na bolniškemdopustu, sva se dogovorila tako za prostor kot tudiza čas sestajanja skupine. Prvih srečanj se sicernisem udeležila, sem pa bila v sosednjem prostoruin sem lahko slišala vse, kar so se takratni člani nasrečanju pogovarjali. Zaznala sem, da so teme, ki sojih obravnavali, zelo blizu vsemu, kar se je dogajalotudi meni. To mi je dalo nov pogum za srečanje sčlani, za katere sem čutila, da me z veseljem sprejemajo.Skozi srečanja, ki so tedenska, sem spoznavalalastne težave in vse bolj doumevala vzroke, ki so mepripeljali do tega, kar se mi dogaja. Razkrivala semsram, gnus, jezo, obtoževanje, zamero, bolečino, žalost,razočaranje, strah ter prihajala do vse milejšihčustvenih stanj, kot so obžalovanje, odgovornost, razumevanje,naklonjenost, ljubezen.»Povedala sem ti že, da so me vse otroštvo usmerjaliin me prepričevali, kaj bi bilo zame najboljše.Vendar sem v času polnoletnosti le izbrala tisto,za kar sem mislila, da je moje poslanstvo, da mi jenamenjeno. Ob opazovanju alkoholizirane matere,ki sem jo vse bolj pomilovala, sem se vpisala na višjošolo za socialne delavce. Ko sedaj o tem razmišljam,priznam, da sem bila soodvisna že takrat. Pričakovalasem, da bo moja usmeritev mamo odvrnila odalkohola ali vsaj pripomogla k temu. Kako sem seuštela! Sprememba namreč ne more priti od drugod,ampak se lahko zgodi le v nas samih.«Ugotovila sem, da sem se srečala z alkoholom žev materinem trebuhu in to se je nadaljevalo skozivse moje življenje do nedavnega oziroma do vključitvev skupino AA. Odraščala sem v nezdravem inzačaranem čustvenem vrtiljaku; ob materi alkoholičarki,tisti, ki so me zlorabljali, so bili alkoholiki,brat je bil alkoholik, mož je bil alkoholik in še nekajdrugih, ki sem jih srečala kasneje, pa tudi kjerkoli nadelovnih mestih. Zame ni nihče skrbel, ampak sembila jaz tista, ki sem morala »skrbeti« in »čustvenorazumeti« druge, kar me je tudi v denarnem smislupripeljalo do skorajšnjega poloma. Težavam, ki semjih opisala uvodoma, pa je bila vzrok tudi izgorelostna delovnem mestu. Zavedam se, da za bolečine, kisem jih pretrpela, ki so mi jih zadajali drugi, nisemkriva. Iz popolne teme, molka in praznine sem prekinilalastno ujetost ter nemoč bolečih in travmatičnihsoodvisnih odnosov. Spoznala in sprejela sem svojobolezen, živim z njo. Rada imam sebe, svobodnoizbiro, svoj mir, misli, svoje otroke, vnukinjo ... Doživelasem in si dovolila novo srečanje in notranjopreobrazbo z »rešiteljem« kot milostni trenutek, kimi ga je naklonil Bog, Višja sila ali kakor ga samarazumem. Ključ do razumevanja izgubljenih čustevje skrit v sprejemanju in darovanju življenja.Terezija K.