April - Planinski Vestnik

Čeprav sem bolna, kravoše pasemFoto dr. F.BenhartČeprav so Brda razmeroma bogata, ostaja tu življenje še v mnogočem bolj tradicionalno.To se dobro vidi že na zunanjščini: v starinski arhitekturi prezidanih hiš (novih, razenšolskih poslopij, skoraj nisem videl), v starinski podobi orodja, posodja itp. To se viditudi v načinu življenja, v posebnostih kuhinje, v ohranjenih starih ljudskih navadah intudi v govoru. Takoj pa moram poudariti, da se obenem — že na zunaj — vidi, daBrici kljub temu niso konzervativci, prav narobe: Le kolikokrat sem na starih hišahves ginjen bral napise še iz vojnih časov: ŽIVEL TITO in TUKAJ SMO SLOVENCI.O žrtvah briških ljudi v zadnji vojni berem na spomenikih, še več pa zvem v razgovorihz domačini. Posebno zanimivo srečanje me čaka v Medani, v rojstni hiši pesnika AlojzaGradnika. Njegov brat Jože me je pozdravil z imenitnim orehovcem domače proizvodnje.Veliko mi je pripovedoval o bratu pesniku, o boju Bricev in tudi o sebi samem: včasihje bil medanski župan, zaradi slovenskega besedila na občinski tabli pa so ga Italijaniodstranili in med zadnjo vojsko se je moral dnevno javljati na policiji (listam v tistemzvezku s policijskimi žigi). Eden izmed njegovih prednikov, Janez Gradnik, je izgubilglavo kot vodja kmečkega upora leta 1713, kar je prišlo tudi v leposlovje (Pregelj,Gradnik). Od gostoljubne Medane se poslavljam na pokopališču, ki je tik Gradnikovedomačije, že v bližini italijanske meje. »Rad bom počival tam kraj naše hiše, na tistinjivi, kjer le smrt jo orje«, berem na spomeniku pesnika, ki tu počiva od leta 1967.Starinskost Brd izpričujejo tudi cerkve in gradovi, ki jih je tu res obilo. Posebno dragoceneso freske pri sv. Andreju na Vrhovlju pri Kožbani, katerih kopije so bile narazstavi srednjeveških fresk v Londonu in Parizu; videl jih žal nisem, kajti v ta krajnisem prišel. Zato pa sem na drugem koncu Brd prav dobro »raziskal« Kojsko.V tukajšnji gostilni — kot dan prej v Dobrovem — imam prenočišče, čeprav maločudno: v svojo sobico moram skozi sobo dveh možakarjev, ki sta preštevala denar,kadarkoli sem šel mimo. Gledala sta me, da me je bilo skoraj strah. (Njiju pa mordaše bolj.) Pred večerjo sem šel še v Hum in Snežatno, iz Snežatnega pa me je gnalanevihta čez drn in strn nazaj gor v Kojsko. Kojščansko jutro pa je bilo potem bolj miloin umito. Gor k svetemu Križu gre z mano mladi župnik, pokaže mi vse, kar jezanimivo: freske, lesene kipce na oltarjih, opozori me, da je cerkveni stolp pravzapravzadnji ohranjeni od štirih trdnjavskih stolpov nekdanjega protiturškega gradu Tabora.— Proti poldnevu je šlo, ko sem pešačil po cesti proti Kozani in Vipolžam, ki stanajvečja briška kraja. Zdajci ob meni ustavi mopedist, ki se pelje v isto smer; pogledam— prijazni mladi župnik je iz Kojskega, vabi me, da se lahko peljem z njim.Zakaj ne! Zdaj je mlekar, sicer župnik — zakaj ne? Povrhu pa zvem za kozansko201 muzikaličnost in dovtipnost, pa o šegah in navadah.