April - Planinski Vestnik

SLOVO OD POLETJAMARIJA PERČIČMegla se je lenobno vlekla po kotlini in ovijala mesto v svoje tančice. Sonce jevedno pogosteje paralo nežno pajčevino. Napovedoval se je lep dan.Od strani opazujem sestrin obraz. Pogleduje nahrbtnik, pa zopet cesto. Razočaranjepostaja vedno očitnejše. Avtomobili drvijo mimo, kot bi nihče ne opazil prosečegapalca. Obraza, ki sta bila hip pred tem podobna pogrebcem, je zdajci zajelo veselje.2e sva udobno sedeli na zadnjih sedežih avtomobila.Počasi sva se vzpenjali po zaraščeni stezi. Skozi hosto so bili sončni žarki in grelizemljo, kot bi se hoteli posloviti od poletja čim prisrčneje. Više se je gošča umikalaskalam, dokler nisva stali pred mogočno Grintovčevo steno. Vrh se je izgubljalv čisti modrini neba.Bo vse v redu? Bo vreme držalo? Strah se me je vedno bolj polaščal. Po prvemraztežaju sem spoznala, kaj sem pogrešala dva dolga meseca. Strah je zamenjalopričakovanje in želja po spoznavanju novega sveta, ki ga ponuja stena. Kakor narkomansem hlepela po novih in novih zaprekah. Ko jih premagaš, v sebi pestuješ osvajalskačustva. V dolini jih ne doživiš, tam je tvoj gospodar čas. Tu pa se vdajaš mislimin besedam visoke cene, saj so posvečene idealu mladosti. Preizkušaš oprimke instope, poklanjaš jim vso svojo pozornost, čas pa teče brez vrednosti, kot bi ne biltu zaradi človeka. S pogledi navzdol se zahvaljuješ nemi steni za užitke, hkrati pa žegledaš navzgor in pričakuješ, pričakuješ ...Vrv se nabira v nesmiselnih kolobarjih na ozkem varovališču. Moje misli so sesprostile. Prehitevajo druga drugo. Varujem, oči pa mi počivajo na sosednjih vrhovih,kjer se z nadelanih poti oglašajo planinci. Njihovo veselje se pretihotapi v moje srcein že tihoto stene preseka pesem, pomaga pa še odmev. Doživljam srečo, ki ti jolahko podari samo stena in lepo plezanje.Še dva raztežaja sta pred nama. Zdita se težja kot prejšnji. Zopet imam čuden občutek;ko gledam navzgor in iščem najlažji prehod, se vse izkaže težko. Nehote pogledamše navzdol. Na grušču se lenobno pase čreda gamsov. Ni jim mar, kaj se dogaja dvestometrov nad njimi.Majhne stope in oprimke mi ponuja stena. Pohlepno jih sprejemam in počasi napredujem.Previs tik pod varovališčem se mi sprva zdi nepremagljiv. Z roko grabim zaoprimkom. Ko ga dosežem, se s težko sapo potegnem čez. Vesela sem, da je konecvrvi.Še zadnji raztežaj. Lep je, kamin, zagozdim se vanj in se lagodno pomikam navzgor.Žal mi je, da ga je konec. Da je konec lepe smeri v Grintovčevem stebru. Sestra mistisne roko, tudi ona misli isto. Kakšen konec poletja!Opomba: Grintovčev steber v severni steni Grintovca; plezali 15. 9. 1977 Jožica In Marija Perčič Iz Kranja.ZGODI SE, KDO VE ZAKAJLOJZE BUDKOVIČKot prerojena se po dolgotrajnem deževju prebuja Krma v prvih snopih žarkov jutranjegasonca. Dolina počiva in le rezek srnjakov lajež s svojimi jeki v mogočnih ostenjihpretresa monotonijo. Sončni žarki nežno božajo vrhove in pred njimi bežijomeglice, ki so se trdovratno podile po stenah Tosca in obeh Draških vrhov.Človek bi obstal in opazoval razkošje današnjega dne, a želja po doživetjih naju s prijateljemnažene v temačen gozd, skozi katerega drži pot proti Vrtači in naprej čezZgornjo Krmo na Triglav. Stopava brez besed, zatopljena v misli. Oba več ali manjv sebi kuhava in filtrirava današnji dan. Da ne greva na Triglav, naju izdajata nahrbtnika,a ne tako po obilnosti kot po teži. Čez kakih 4000 korakov se za krajši časustaviva in si privoščiva krajši počitek. Mišo izkoristi priložnost, da malo ponergačez sapo, ki sta mu jo prinesla mrzlična priprava na diplomo in njegovih 37 križev.Gozd se prične redčiti in na najina prepotena obraza se pritihotapi prijetna toplinaprvih sončnih žarkov. Obraz nama razjasni pogled na mogočni steni Draških vrhov.227 Posvetiva se predvsem Malemu Draškemu vrhu, ki s svojo krušljivo steno odbija ple-