April - Planinski Vestnik

mučni situaciji me pograbi kanček veselja. V mraku opazujem, kako jih požira bukovgozd. Fantje hitro napredujejo in v slabi uri so pod steno. Mišo jim pokaže mestonesreče, sam pa jim malo signaliziram z bivak vrečo.Kljub pozni uri vstopijo v steno in plezajo v soju čelnih svetilk. Zdi se mi, kot da bistena oživela. Nad dolino lega trda noč in fantje se odločijo za prekinitev akcije.Del jih bivakira pod mojo polico, drugi se vrnejo v Krmo.Dolina se ovija v srhljivo tišino, ki jo včasih pretrga zvok padajočega kamenja ali pazvonci krav, pasočih se na prostranih pobočjih Vrtače. Skušam zaspati, toda kolenone pozna usmiljenja in neprestano zbada. Malo že zadremljem, a vse skupaj je lebeg pred predolgo nočjo. Od časa do časa pomolim glavo iz bivak vreče in zremproti vzhodu. Za Karavankami se korajžno pobliskava. Nevihta nam prizanese. Kmaluse na bojnem polju prikaže luna, ki mi dela družbo v tej moreči samoti. 2elim si dneva,dan mi bo prinesel rešitev.Kmalu zapoje kladivo. Akcija je spet v teku. Za robom se prikaže Klavdij in drugifantje. Treba je preplezati samo še prečnico. Čez nekaj minut so pri meni. Klavdij miimobilizira nogo, Kristl pa vsem postreže s toplim čajem. Fante malo skrbi prečnica,a v sebi zberem toliko energije, da jo s Kristlnovo pomočjo ob skrbnem varovanjuzdelam. Reševalci se ob tem manevru vidno oddahnejo, kajti stvar bi postala boljkomplicirana, če bi jaz tu odpovedal.Namestijo me v gorski sedež in me previdno spuščajo v podnožje stene. Nekajmetrov pleza Kristl z menoj na hrbtu po skali, nakar se kmalu znajdeva v zraku podogromnim previsom. Počasi potujeva proti gredini. Malo se oddahnemo — posebnomoj »nosač« in na vrsti je naslednji spust. Kristl je pravi mojster za taka spuščanja,tako da se človek na njegovem hrbtu počuti popolno varnega. Tudi fantje popuščajozelo previdno. Meter za metrom se približuje podnožje stene. Še neroden prestop obrobu snežišču in najtežji del akcije je za nami. Rešen, rešen, rešen,...! Preplavijo meobčutki hvaležnosti, radosti...OPOMBA: Nesreča se je pripetila 6. 8. 1977 v steni Malega Draškega vrha. V smeri Drofenik-Kajzelj(IV—V) sem si pri navidez lahkem padcu prelomil pogačico desnega kolena.Na tem mestu se zahvaljujem reševalcem iz postaj GRS Mojstrana in Jesenice za trud pri tem težkemreševanju, prijatelju Mlšu pa za njegovo pogumno dejanje. Prenekaterl plezalec mu ne bi bil kos.DVE S TRIGLAVAING. DUŠAN KRAPEŠ1. Presenečenje na vrhuTiste dni smo se obupno dolgočasili v »Planiki«. Dobra Grmova mama takrat ni imelana skrbi več kot kvečjemu kakih pet turistov. Dež, dež in zopet dež. Včasih je lilokot iz škafa, včasih je rosilo, včasih se je trgalo v štrenah, včasih je tudi grmeloin treskalo, pa je spet odjenjalo, da je lahko znova začelo. Kadar pa je prenehalo,je bila megla tako gosta, da nisi videl dvajset korakov daleč. Bil je en sam samcatidolgčas, kakor le more biti v hribih v takih okoliščinah. Tisti nesrečni julij smov obešenjaškem humorju prekrstili v »lulij«. Mnogi mimobežni turisti so jo odkurilikar hitro v dolino. Mi trije: sestra, njena prijateljica in jaz pa smo bili res vztrajni.Prelistali smo vpisno knjigo naprej in nazaj, ponovno in spet znova, prebrali duhovitein manj duhovite pripombe. Igrali smo remi ali tarok. Kadili cigarete — takrat sembil še toliko nespameten. Pripovedovali smo si vice, dobre, manj dobre in slabe, prikaterih tudi žgačkanje pod pazduho ne bi izzvalo nasmeha. Prepevali smo po domačevse mogoče pesmice, največ narodne, in pogledovali od časa do časa po vremenu.Takrat radia še nismo poznali, pravilnih in nepravilnih vremenskih napovedi nismomogli nikjer čuti. Zanašali smo se na svoja opazovanja in izkušnje. Pa smo spetzačeli znova: dež, nevihta, megla, vici, karte, dolgčas ...Na tihem smo se spraševali, koliko časa bomo še podobni tistemu ciganu, ki se veselidežja, ker ve, da bo po dežju lepo.Kdor čaka — dočaka. Nekega dne že v poznem popoldnevu je nevihta vendarle prenehala.Zjasnilo se je, kot bi ustrelil. Brž, brž, brž smo bodrili drug drugega. Naglosem si zavezal gojzarice, za pas podvezal pulover in že smo v gosjem redu hitelipo grebenu na Mali in na Veliki Triglav. Stezica nam je bila zares dobro znana in