April - Planinski Vestnik

Sicer pa — kaj mi mar bralci. Tu zgoraj sem zaradi sebe, ne zaradi bralcev (čepravmogoče malo tudi zaradi njih). Sploh pa ne zaradi tistih, ki tako radi slišijo o pustolovščinahdrugih, ker sami nimajo toliko domišljije in poguma, da bi se jih lotili sami.Toda, ali je ta miška, ki me že ves ta čas tako roteče gleda iz svoje kletke, res takonepomembna? Velike stvari moramo iskati v malih. Skrivnost drobne gozdne miške ninič manjša od skrivnosti nastanka sveta in skrivnosti vulkanskega izbruha. Zrncepeska na morski obali more razkriti občutljivemu očesu razsežnosti celotne obale,mogočnost morja, ki jo obliva, in ravnodušnost neba nad njo.Zdaj bi se moral lotiti srhljivega dela zelengorskega rožnega venca, srečanja z volkovinamreč. Ker pa sem to obdelal že v leposlovni obliki v noveli »Na volčji stranigore«, katere drugi del je pod naslovom »Srečanje z volkovi na Zelengori« bil objavljentudi v PV (št. 11/77, str. 681—83), bom to tukaj izpustil.Vsak konec pa ima svoje nadaljevanje in tudi naša zgodba o volkovih se ne končaže s prizorom, ko drvarja, potem ko sta z motorno žago pognala volkove nazaj v gozd,odideta v dolino. Kaj torej naredi naš junak (ali bolje anti-junak, saj nima v sebi pravnič herojskega), ko ostane spet sam na planini?Predvsem ga je strah. Obžaluje, da ni pobral vsega skupaj in šel z drvarjema v dolino.Ampak zakaj ni šel, saj sta ga drvarja celo sama rotila, naj gre z njima? Zato, ker seje enkrat že izkazal pred njima kot strahopetec in če bi zdaj šel z njima, bi bilanjegova karakteristika popolnoma jasna: razvajen meščanček, ki se iz nekakšnihnejasnih romantičnih nagnjenj gre gozdovnika, seveda samo, dokler je gozd prijazenz njim. Brž pa, ko mu pokaže zobe, pobere šila in kopita in se gre skrit mamici podkrilo.Ampak — pustimo našega »junaka«, naj nam zgodbo pripoveduje sam. Ponoči je snežilo:veliki, mokri kosmi, pomešani z dežjem. In spet so se začeli oglašati volkovi.Najprej zelo tiho, zelo od daleč, potem pa zmeraj bliže — zategnjeni, tožeči vzkliki,padajoči drug čez drugega, tako kakor v potoku voda dere čez kamenje — doklerjih ni bilo čuti že prav na robu jase, ali pa morda že na jasi, morda že tik pod mojokolibo — tega nisem mogel vedeti, ker sem bil zvečer vrata zvezal z žico in se jihpotem nisem drznil več odpreti, še sreča, da je bila koliba tako visoko od tal.Kaj jih je pravzaprav prignalo sem dol, sem se spraševal. Ali tale nenavadno zgodnjijesenski mraz? Ali so mogoče začutili dim, ki je uhajal z mojega ognjišča, ko semvčeraj kuhal kosilo? Zakaj pa potem pravijo, da se volkovi dima in ognja bojijo?Odpahnil sem vrata, posvetil z baterijo in na ves glas zakričal navzdol v temo. Tuljenjeje ponehalo, temne gibčne sence so pretekle jaso in se izgubile zgoraj v gozdu.Volkovi so mi potem dali sicer vse do jutra mir, toda na robu mojega slušnega poljaso še vedno tiho brenčali odmevi njihovega tuljenja. Saj, zunaj je bila najbrž tišina.POLETNE NESREČE NA SNEGU, SRENU IN LEDUKer se vsako leto ponavljajo nesreče na snegu in ledu, sklepajo analitiki, da gre boljza nevednost kakor neprevidnost. Čim smo na snegu in na raznih njegovih oblikah,stopinja ni več zanesljiva, trdna. To je treba vedeti in po tem uravnavati svojegibanje. Zapomnimo si, zapišimo si za uho, so včasih rekli:— Snežišča niso povsod enako nevarna. Poglejmo, kje so pokrita z gruščem, melom,prodcem in podobno jalovino. Noga oz. gorski čevelj na takem posutem snegu boljprime.— Otroke, slabotne hodce in take, ki se slabo počutijo, je treba na snežišču vzeti navrv. Varujoči mora dobro stati in imeti samovarovanje, ko varuje.— Nataknimo si rokavice, preden stopimo na sneg. Lahko nam zdrsne, ko pa selovimo z rokami, so prsti hitro krvavi.— Če zdrsnemo na hrbet, se moramo brezpogojno obrniti na sprednjo stran z obrazomproti snegu in paziti na vso moč, da nas ne potegne na stran ali z nogami navzgor.— Na dolga snežišča ne hodimo z gladkimi anoraki in perlonskimi hlačami. Čezdrsnemo v taki obleki, je hitrost drsenja takoj večja. Ne bodimo malomarni in leni!Če nas snežišče preseneti, za nekaj časa s tako drsno obleko stran!— če je snežišče nad prepadom in strmo, mi pa brez dobre opreme, ne tvegajmo!Raje obrnimo, čeprav nam je težko pri srcu.— Izkušen planinec na lepe spomladanske ture jemlje cepin.217 T. O.