Obupno me zebe v prste na rokah. Sploh nimam občutka za oprimek. Slabo stojimv odurnih poledenelih ploščah, ki niso tako strme, kot so spolzke in mrzle. Visoko nadseboj otipam »prijem in pol«, ki me tako razveseli, da pozabim na mraz. Potegnemse navzgor. Najdem dober stop za levo, nato še za desno nogo. Sedaj vsaj dobrostojim. Plošč še ni konec, a lepa poklina sprejme vase dober klin, skala pa mipostreže s pravo obilico razčlemb. Uredim si stojišče na majhni prižnici konec ploščin prijatelj že leze za menoj. Nekaj metrov više se v soncu koplje ves osrednji delstene, jaz pa monotono vlečem vrv skozi premrle prste in kar zavidam tovarišu, ki boprvi prilezel do sonca. Bernard nadaljuje desno od stojišča in se mi skrije za rob.Vrv ne teče več. Ali se greje na soncu, jaz pa naj tu zmrzujem? Ne! Verjetno je žev tistem grdem krušljivem svetu, ki je pravi kamnolom. Najprej kamenček in potemzahrešči. »Pazi! Kamen!« slišim od zgoraj. Pa ni bilo nič hudega, saj Bernard plezaprecej bolj desno od mene. Dokler se ni vrv iztekla, sem potem poslušal tisto »gnilobno«pesem šodra, čez katerega se je basal tovariš. Naslednji raztežaj je bil spetmoj. Bilo je lažje. Ko pa sem prečil čez snežno vesino pod krušljivo preveso, se jeta čudno majala z mano vred. V prevesi nisem mogel zabiti klina. Ker pa je bila vsenci, je led užugal krušljivost in vse skupaj lepo povezal v celoto, ki me je ubogljivospustila čez. Varujem prijatelja nad seboj in lovim zadnje sončne žarke, saj je gornjatretjina smeri spet v senci. V majhnem sedelcu na meji sonca in sence mi ni biloprav nič lepo pri srcu, ko sem se vdrl v puhast pršič in zlezel kot tam spodaj v pravoledenico.Strmina popušča in le še dva snežna raztežaja sta pred nama. Zebe naju. Bernard siobleče veston. Jaz ga nimam. Nataknem si rokavice, pa jih že po nekaj metrih snamemsaj ne morem nič prijeti. Zadnji raztežaj naju vodi po plitvi dolinici naravnost na vrhJelenka. Še korak. Oblije me sonce. Zavriskam! Prijatelj kar pridrvi za menoj. Stisnevasi roki in sva zadovoljna.P. S.: Zapisi so nastali na osnovi zimskih vzponov, ki smo jih Bovčani opravili v preteklihzimah, in sicer: Grapa v Laški Planji (Kanin), Grapa v Ruši (Mangrt) in Majskasmer v Jelenku (Vratni Vrh — Kanin).OJ BOŽIME TELE DOLINCEJOŽE MEDVEŠČEKČez Livek, po Nadiški dolini in pod Brdi skozi Krmin in Čedad so hiteli planinci. Kjerse beneške dolince pod Špjetrom in Ažlo odprejo v Furlanijo, rečice Arbeč, Aborna inKožica pa združene izlijejo v Nadižo, so postali. Pomahali so očancu Matajurju v pozdrav.Poiskali so na kartah pot, pogledali na kažipote in zapeljali po Rečanski doliniv Hlodič. Tam so jih pričakali prijatelji iz Beneškega planinskega društva. Sosede izKobarida, Tolmina in Nove Gorice so povabili v goste, da se bodo spoznali med sebojin da bodo gostje planinci iz Posočja spoznali svet za mejo.Benečani so povedali gostom, da v Benečiji nimajo »velicih briegi«, zato jih bodo popeljaliskozi Topolovo na Sveti Martin. Udarili so kar po lepi asfaltni cesti v breg.Trdi asfalt ni prijal gojzarjem. Z njega so zavili na staro stezo, ki je bila do nedavnaglavna pot iz hribovskega Topolovega v dolino. Veselo, lahkih korakov so stopaliposoški planinci po že precej zarasli mehki poti. Tudi za Benečane je bila pot sedajmehka. Sedaj. Ni pa bila mehka prej, ko so po njej nosili na »harbatu« v dolino pridelkeali ko so se vračali z nakupljenim blagom v breg.Steza je privedla iz gozda. Planinci so zagledali Kolovratova zaobljena pobočja. V strminise je prikazala vas. Skromni a lepi beneškoslovenski domovi se držijo tesnoskupaj, kot bi se bali, da zdrsnejo v dolino. Hiše so druga ob drugi. Ozke kamnitepoti so speljane med njimi, škoda, da je toliko hiš praznih, čudno to ni. Cesta jeprišla do vasi prepozno. Strmine okrog vasi so za preživljanje prerevne. To je vasTopolovo. Domačini izgovarjajo: Topoluove.»Da ne pomeni to Tam v Poloze ali v Pologe?« so se delali gostje brž učene. Res ninikjer videti kakšnih topolov. V pobočju pod Svetim Martinom raste kostanj. Cel gozdkostanjevih dreves je tam. Gostitelji so ovrgli namišljeno učenost gostov. Razložili 204
Topolovo Foto J. Medveščekso jim, od kod je dobila vas ime. Dobila ga je prav od topolov. Teh je bilo nekoč vsepolno. Sekali so jih in ker ni bilo primerne poti, da bi jih lahko spravili v dolino — šeob Kožici je bila pot slaba — so jih kar doma na roke razžagali v deske. Šele te solahko šle v svet. Hlodič spodaj v dolini ima ime podobnega izvora. Tja so spuščalihlode z okoliških strmin. Zato se prav reče Hlodič in ne Klodič, kot se včasih sliši.Klodič pravijo Italijani, ki jim glas h ne gre z jezika. Pišejo pa Italijani po njihovoClodig, da ga naš človek še teže najde.Za podobno modrovanje ni bilo več časa. Planince so sprejeli vaščani:»Kaj ste Slovenci?«»Smo. Kako da ne?«»In harmoniko nesete. Ali boste tudi zagodli?«»Bomo. Seveda bomo zagodli.«»Joj! Bravo planinci! Bravi alpini! Kar z vami gremo!« In so šli.Do zadnje hiše nad vasjo so spremljali planince. Tam se je zbralo staro, srednje inmlado. Vse kar je bilo živega v vasi in kar je prišlo iz beneških dolin ali od Soče.Gostje so dobili čaja za žejo in črnine za korajžo. Veseli so bili prisrčnega sprejema,Topolovci so bili veseli gostov. Vsi skupaj so bili veseli srečanja. Harmonikar jeraztegnil meh. V tornju so se oglasili zvonovi. Začelo je pritrkavati. Ne. V Benečijine pritrkujejo. Tam škampjajo. Škampjali so na čast planinskih gostov, da je odmevalogor v Dreko, tja v štoblank in dol v Hlodič. Škampjali so, da so »briegovi« prisluhnili,da je prijetno zavalovalo po pobočjih zaspanca Kolovrata. Planincem bi se bilo skorajmilo storilo. Hej! Pa pravijo, da so Beneški Slovenci nezaupljivi.Planinci bi bili ostali najraje kar v Topolovem, »takuo jim je blo ušec«. »Pa j'jauBepič,« beneški planinski predsednik, »da j'trieba iti naprf«. Poslovili so se od prijaznihvaščanov. Čez senožeti in med kostanji jih je peljala pot. Pustili so na desnipobočja Kuka v Kolovratu, se povzpeli čez opuščeno senožet, in že so bili na cilju.Sveti Martin je ime 965 metrov visokemu vrhu v hrbtu, ki drži od Kuka proti jugu.205 Zahodno od tega hrbta je Sovodenjska dolina z rečico Aborno, vzhodno pa Rečanska
- Page 3 and 4: MRZLI VRH IN RDEČI ROBDr. SLAVKO T
- Page 5 and 6: Rdeči rob in Slemebolj se steza po
- Page 7 and 8: »To ni trajalo dolgo, kajti megle
- Page 9 and 10: gozdiček, grmovje, skupina dreves,
- Page 11 and 12: Čeprav sem bolna, kravoše pasemFo
- Page 13: Vrh Laške Planje s Peči Foto Bori
- Page 17 and 18: Pogled iz Beneške Slovenije na Krn
- Page 19 and 20: JAMA POD RDEČO SKALO(MANGRTSKA JAM
- Page 21 and 22: Rdečo skalo vso pozornost, tudi z
- Page 23 and 24: hrbtom, mi je bilo, kot da zbujam p
- Page 25 and 26: pač nisem imel pri sebi, so mi nad
- Page 27 and 28: Sicer pa — kaj mi mar bralci. Tu
- Page 29 and 30: GORA JE PRIVOLILADARKO BERLJAKStala
- Page 31 and 32: mu je vzela ta dan, komaj pa je slu
- Page 33 and 34: S podobnimi vtisi prepojen se vsele
- Page 37 and 38: PO ZLATOROGOVIH POLICAHMAURA FURLAN
- Page 39 and 40: SLOVO OD POLETJAMARIJA PERČIČMegl
- Page 41 and 42: mučni situaciji me pograbi kanček
- Page 43 and 44: švicarskih gorah Rigi in Pilatus.
- Page 45 and 46: Do 700 km oddaljene Cervinie je na
- Page 47 and 48: Nato je skoraj celo uro trajalo, da
- Page 49 and 50: mu še Silvo in Karli. Končno pa k
- Page 51 and 52: SAMA NA SREDNJEM VRHU NOŠAKAJANEZ
- Page 53 and 54: ni bilo nikjer. Najbrž je potres t
- Page 55 and 56: SEMIČKA JAMA - 217 mFRANC MALEČKA
- Page 57 and 58: Geološki profil v okoliciSemičke
- Page 59 and 60: pa bo zaključen s pohodom na Jegri
- Page 61 and 62: Gorski svet na Korošici — zveče
- Page 63 and 64: IZPITI ZA INŠTRUKTORJE VARSTVA NAR
- Page 65 and 66:
Kar dobro mu gre od rokFoto Renato
- Page 67 and 68:
IZ PLANINSKELITERATUREVARSTVO NARAV
- Page 71 and 72:
OZD - TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTN