April - Planinski Vestnik

hrbtom, mi je bilo, kot da zbujam pozornost vsega — zdaj spečega — neba in zemlje,da se renče prebujajo vse zveri v gozdu — medvedi, volkovi in divje svinje — in daz vzdignjenimi smrčki vohajo v zraku mojo navzočnost. Strmel sem v jasno noč nadseboj in ves čas napeto prisluškoval glasovom, ki so prihajali iz gozda: ukanju sove,lisičjemu laježu, kruljenju divjih prašičev, predirljivim žvižgom srnjaka, ki čuti nevarnost.Vse grozljive zgodbice o divjih zvereh na balkanskih planinah, ki sem se jimčez dan nejeverno smejal, so se mi zdaj še enkrat prišepetavale na uho, v še temnejšihbarvah kot sicer.Vztrajno sem ponavljal ene in iste besede zarotitve: Gozd je lep in nedolžen, in vseživali v njem — od drobne siničke do orjaškega medveda — so lepe in nedolžne. Takhočem biti tudi jaz. Brat hočem biti gozdu in živalim v njem. Brez strahu, brez strahu ...Ampak ta zarotitev, naj sem jo še tako vztrajno ponavljal, je izzvenela v prazno. Ustaso šepetaje izgovarjala besede v temo, a prav notri v sebi se nisem in nisem mogelznebiti strahu. Gozd je ostal na eni strani, skrivnosten, teman in grozljiv, jaz pa ševedno na drugi strani, ločen s strahom in nezaupanjem.Šele proti jutru je utrujenost končno premagala tesnobo in sem za nekaj kratkih uriczadremal. Sanjalo se mi je o jelenčku. Sanje so bile čisto kratke, podobne bežnemuprividu: spal sem v leseni uti in nenadoma je v uto stopal majhen bel jelenček zrogovjem takšne barve, kot jo imajo nekatere polžje hišice. Spogledljivo se je motalokoli mene, zavijal z očmi in napihoval kosmata lička. Vzel sem mu glavo med dlaniin narahlo spuščal zrak iz njegovih lic. Jelenček s pisanim rogovjem se je zasmejalkot kakšna razigrana punčka in nagajivo odskakljal v gozd.Drobne, a na neki način zelo pomenljive sanje. Ta privid o jelenčku se mi zdi, da jebil nekakšna protiutež mori, ki me je pestila v budnosti. Ker mi v stanju zavedanjani uspelo vzpostaviti zaupljivih vezi z gozdom, je v sanjah prišel gozd sam k meni inmi prvi ponudil roko. Zdaj sem vedel: moram se boriti s svojim strahom, premagatiga moram.Čez nekaj dni: Zdaj sem v drvarski kolibi na Debeli ravni, uro hoda od drvarskeganaselja v Gornji Hrčavki. Ta poseka bo zdaj moje kraljestvo in hišica na drevesu bomoja trdnjava. Ponoči nisem niti za hip zatisnil očesa. Vso noč — od prvega večernegamraka pa do jutranje zore — je nad Zelengoro divjalo neurje. Najprej je začelpihati veter. Pihal je v zmeraj močnejših sunkih, in ob vsakem sunku se je kolibastresla, vzdrgetala in zaječala v vseh svojih spojih. Pritrjena je namreč na štiri različnadrevesa — na dve jelki in na dve bukvi — in vsako od teh dreves je kolibi envogal. Ker so se drevesa v vetru majala vsako po svoje, vsako na svojo stran, semse resno bal, da mi bojo razčetverila kolibo, da se bo zdaj zdaj vse skupaj sesuloin z menoj vred treščilo na tla. (Treba je povedati, da koliba visi tri metre nad tlemiin da je vanjo mogoče priti samo po lestvi.)bilo tisto rojstvo novega dneva, bilo je veličastno, nekakšen obred neslutene lepote,taka igra svetlobe, sonca in barv, da je ni možno popisati. Preveč vsega za človeškečute, nekaj onstran človeških spoznavnih moči.Više gori, v snegu in ledu, je bilo še bolj naporno. Slabost, vrtoglavica, strah ali vsetroje skupaj jih je napadalo, kakor v nekakšni omedlevici so dosegli vulkansko žreloin gledali vanj kot v čarovniško kuhinjo. Zrelo pa še ni bil vrh. Še so morali stisnitizobe — za vrh. Ko so sestopali, so bili otročje veseli. Popocatepetl se je spremenilv živo bitje, gledal jih je prijazno, lxtaccihuatl celo nadobudno.Dva meseca po vzponu so z boeingom 707 preleteli oba visoka, kamenita zaljubljenca.Večina potnikov se je zdolgočaseno obrnilo proti vulkanu, avtorju in njegovim tovarišemna turi pa so stopile solze v oči. Niso se jih sramovali, saj so se poslavljali odbajeslovnih osebnosti mogočne Mehike, od gorskega sveta, kakršnega ni lahkodoživeti.T. O.ERIC EARLE SHiPTON28. marca 1977 je umrl angleški alpinist in raziskovalec E. E. Shipton. Rodil se jeleta 1907 v Šri Lanki. Še septembra 1976 je bil v Indiji in se tam zadržal dva meseca.Zgodnjo mladost je nekaj let preživljal tudi v Nilgiri, v južni Indiji. Ko je študiralv Buckinghamshiru (šola Ashton-Clinton), je leta 1976 začel plezati in se šest tednovzadržal v Alpah. Oktobra 1928 je začel delati v kenijski trgovini s kavo. Bil je medprvimi na vrhu Mount Kenia (5547 m). Med I. 1929 in 1932 se je udeležil petih ekspedicij213 v Vzhodno in Centralno Afriko.