April - Planinski Vestnik

GORA JE PRIVOLILADARKO BERLJAKStala je pred njimi kakor zid in hkrati kot večnost. Mokra od nočnega dežja, zavitav jutranje meglice se je ostro risala na čistem nebu. Primerjati jo zakletemu graduz neštevilnimi stolpi, čeprav so njeni stebri in grebeni še tako spominjali nanj, bi bilonapak, saj človeška roka nekaj takega nikoli ne bi mogla ustvariti.Najmlajši v četvorici, ki se ji je približevala, je stal kot začaran, ko jo je zagledal.Šel je za njimi, ne da bi jo izpustil iz oči. Slišal je zgodbe o njej, a vse so se muzdele revne v primeri z enim samim pogledom nanjo. Njena prostranost je oznanjala,da ne gospodari samo nad to dolino.Zgrajena iz apnenca je spreminjala skozi vekove svojo podobo, a to ji ni škodilo.Postajala je vedno bolj strma, nepristopna, kar pa se je zrušilo z nje, je obležalov dolini kot nema priča njenega rušenja. Tisočletja je stala tu. Nekoč jo je objemalled gledala je, kako jo obteka in koplje dolino pod njo. To je bila davno ohranilapa 'je le majhen delček ledu pod vrhom kot spomin na tiste čase. Od nekdaj so tuvladali viharji in meteži, prva je pozdravljala Sonce, zadnja ga je pospremljala v zatonNajveč je prebila sama z oblaki in strelami. Potem je ugledala, da iz teh dolin, ki jihje sama oblikovala, vre nekaj, kar je v opreki z njeno negibnostjo. Doline so ozeleneleko je na njej še ležal sneg. Iz njih so prihajala bitja, dajala jim je zavetje in bitjaso postala njen sestavni del. Vrh pa je ljubosumno čuvala, ostal je samoten kakornekoč vsa gora.Nekeqa dne so se ljudje, manj spretni kot druga živa bitja, ki so živela v gori,povzpeli višje kot kdorkoli dotlej. To pot še niso prišli na vrh bili pa so blizu. Ponjihovih odločnih obrazih je presodila, da ga dolgo ne bo mogla braniti.Kmalu je njihova noga stopila tja, kjer je bila gora najvišja tja, kjer so doslej gospodarilisneq, veter, oblaki. Spoznala je ljudi. To je ni motilo. Prihajali in odhajali so,ona pa je ostajala spet sama, se bleščala v mesečini kot dragulj ali pa si je ogrnilasvoj beli plašč.Ljudi pa ie bilo na obisku vedno več. Z vseh strani so se plazili po njej, zabijali kline,napenjali žice, klesali stopnice tam, kjer je bila prestrma. Vse to je slo mimo njeostala je najvišja in najlepša, kakor da bi vedela: Ljudje prihajajo zaradi njene lepotein odhajajo v dolino z bogastvom, ki ga prej niso imeli.Obdržala pa je eno stran samo zase, za ptice in gamse Stran, ki je njena najboljstrma, kjer so viharji najbolj srditi, kjer je zima najdaljša. Tu sem človek se ni prišel.Vedela je. da bo poskusil tudi tu, videla je, kako si tudi to stran s slastjo ogleduje.Čakala je nanj, da mu ponudi nova doživetja, nove lepote svojih strmin in mnogenevarnosti, ki ga bodo še bolj krepile.In res so prišli tudi čez njeno »steno«. Tako so ji rekli. V začetku so lezli po njej kakordivje koze, potem so začeli zabijati drobne stvarce, ki so bile trse od nje. Če soprišli do neprehodnega mesta, jim je ponudila eno od neštetih razpokic^ za tistikošček železa. Bili so ji hvaležni, obenem pa pohlepni, saj so takoj »skali se drugopoklino. Spoznala je vrsto ljudi iz bližnje doline in od drugod. Prepleza i so jo vsepovsod,tudi tam, kjer jim vzpona ni lajšala. Niso odstopili nit. tam kjer so stal.pred gladkimi pečinami brez razpok. Znali so si pomagati. Mnog. so sestopili v dolinoz novimi izkušnjami, mnoge je odbila, a vedela je, da se bodo vračal, k njej oboji.Kdor jo je čutil pod rokami, je ni več pozabil. Nekatere je pridržala za vselej, čepravtega ni hotela; iskali so preveč, iskali meje, ki so jih že prešli. Dala jim je večni mirin postali so njen sestavni del. . . . . . . ,.Leto za letom jih je bilo več. Kaj vse je delila usoda s temi ljudmi, koliko veselja,dožlvltij fn novih izkušenj! Nekateri so odhajali z mislijo, da so j pomagali .ona.paje vedela, da to ni res. Spremenili so se oni, sama pa je ostala ne.zpremen ena^Spet so prišli, ker niso mogli živeti brez nje. Ko niso vec mogli plezat i e ču danjihove hrepeneče poglede: govorili so o čudovitih trenutkih, ki so jih preživel, v njej.Generacije so se izmenjavale, vsaka ji je nekaj dala, se vec pa je od nje dobilaNeko poletno jutro — po divji noči, polni grmenja, bliskanja in treskanja — se je prebudilaokopana, čista, pripravljena, da spet pričaka svoje »osvajalce«.Mnogi med njimi so bili že visoko v steni. Štirje plezalci pa so lezli proti njenemuosrednjemu delu. Sonce je bilo že visoko, stena pa je vedela, da so j. mnog. stopilina rob, četudi so vstopili nanjo pozneje kot ta cetvorica.Ti štirje možje so vstopili tam, kjer stena nad vstopom najvišje zakipi v nebo. Prvihsto metrov so plezali Kenavezani potem pa so iz oprtnikov potegnil, vrv. m drugoopremo Opazila je živčne poglede najmlajšega med njimi, ki dotlej kaj podobnega seni videl Ni še vedela, da je prvič med takimi višinami, da je dotlej spoznaval manjše