April - Planinski Vestnik

mu še Silvo in Karli. Končno pa kljub temu le nekoliko bolj trdno zaspimo. Še posebnojaz, ki sem prejšnjo noč odšel spat zelo pozno, zaspim kot ubit. Predrami me šeletelefon, ki neusmiljeno brni. »Kaj za vraga je zopet, da ni nobenega miru!« sezaderem. »Saj počitek menda še ni minil?« »Zakaj si pa včeraj tako pozno zlezelv posteljo!«, me zbode Franci in me sune pod rebra.Ko smo ponovno zvlekli nase že nekoliko premočene kombinezone, smo se podalinaprej v globino. Kmalu smo prišli po ozkih in visokih meandrastih rovih do »Velikegaslapa«. Do sem smo imeli brezno že opremljeno, od tu naprej pa nas je čakalo garaškodelo. Treba je bilo prenašati opremo v nalašč za to pripravljenih transportnih vrečah,ki so imele tudi po trideset in več kilogramov. Brez nje nikakor ni šlo, saj smo še izprejšnje odprave vedeli, da bo brezno najverjetneje imelo še polno večjih vertikalnihodsekov, ki jih brez lestvic ne bomo mogli premagati. To se je kmalu uresničilo, sajsmo po dveh vertikalnih, že na prejšnji odpravi premaganih breznih prišli do novega30 metrov globokega brezna. Napeljemo lestvice, v brezno se spusti prvi jamar.»Poglej, kako je spodaj!« »Prokleta voda, ko vsaj te ne bi bilo,« robantimo, ko vidimo,da voda tovariša na lestvici neusmiljeno moči. Izbire nimamo in drug za drugim seprepustimo nadležnemu prhanju. Sledi transport. Vreča za vrečo izginja v globino,za njo pa se spusti še zadnji član odprave Rajko Štopfer. Sledi brezno za breznomin prav v vsakem nas neusmiljeno premaka. Kljub temu vztrajamo, saj čutimo, da dnone more biti več daleč. Močno smo že utrujeni, nekoliko nas zebe. Prižgemo plinskigorilnik, skuhamo si močan čaj z rumom. Zaklinjamo se vse vprek, da nas to breznone bo zlepa zopet videlo. Brezno merimo od globine 334 metrov. Do tam so prodrlina prejšnji odpravi. Vsak hip vemo, koliko metrov podzemeljskega sveta je že za nami.Zdaj smo že 430 metrov pod zemljo. Naši kombinezoni so premočeni, more nasneprijetni občutki. Tišino podzemlja motijo le naši glasovi. Lestvice pošastno bingljajov novo 20 metrov globoko brezno. Na vlažne in blatne stene pa svetloba iz našihkarbidovk meče velikansko podobo človeka, ki hlastno grabi za aluminijeve šprikle inse spušča v skrivnostne prostore »Brezna presenečenj«.»Če bo brezno imelo še naprej toliko vertikalnih odsekov, nam bo zopet zmanjkaloopreme,« modrujemo vsi vprek. Po tihem si želimo, da bi bilo res imenitno, če kljubrazpoložljivi opremi, ki je zadoščala še za nekaj več kot 90 metrov, ne pridemo dodna, saj bi to pomenilo, da bi se z globino približali Pološki jami, ki na jugoslovanskiglobinski lestvici vodi z globino 678 metrov. Na glas pa smo preklinjali mokre in mrzleprostore, ki so nam pri vsakem postanku stresali telesa. Drgetali smo kot mladi cucki.Čez desetmetrsko brezno pridemo v manjšo dvoranico, katere dno je zapolnjenoz vodo. Iz nje drži navzdol ozek meandrasti rov, ki nam je dajal precej misliti. Kakobomo tu skozi vlekli, kako bomo zmašili tu skozi naša premočena telesa! Treba pa jebilo iti naprej in to smo vsi prav dobro vedeli. Sam sem se ubadal še z risanjemZunajščina: Za stene in streho je A. Fux. uporabil »Alucubond« 6000 X 1250 X 4 mm(alu-suisse vezne plošče). Alucubond ima dve aluminijasti steni, med njima je plastpolietilena, ki tvori vezano jedro. Plošče so lahke, trdne, obstojne ne glede na vreme.Zunanja stran se poljubno termolakira.Strešna površina je brez sklepov. Na obeh pročelnih stenah se namesto plošč alucubonduporabijo plošče alucopan 50 mm debele. Stensko polnilo tvori zelo dobrotermično izolacijo in ustvarja zelo udobno stanovanjsko vzdušje.Pri oknih in vratih so natančna tesnila in enaka izolacija »Alusuisse« konstrukcijeAlsec-65. Okna imajo krila na prevračanje, okna in vrata imajo gumijasto tesnilo navseh robovih, šipe v oknih so iz izolirnega stekla, zunanje so iz trdega stekla.V Švici so s tako konstrukcijo planinskih postojank že poskusili. Manjši tip (2400 mmvišine in 3300 mm širine so postavili na višini 2800 m pri koči Monte Rosa. Naročnikje bil SAC, sekcija Monte Rosa. Zdaj jo uporabljajo za skladišče, namenjena pa jekasneje za zasilno zavetišče v višini 4000 m. Posamezne elemente so s kamionompripeljali do Tasch, na višino 2800 m jih je zvozil helikopter. Temeljni okvir iz opornic(tirnic) je bil že pripravljen. Neko poletno nedeljo zvečer so monterji začeli z delomob 18. in objekt izročili svojemu namenu, preden se je znočilo (torej v dobrih dveh urah).Večji tip take koče so postavili na Grande Dixcence, da bi povečali kočo »Dix«.Tip je meril 5,7X11,4 metra, imel je osem elementov po 770 do 940 kg. V njem jeprostora za 36 planincev. Kakor elementi je bila tudi oprema (mize, stoli, postelje,razsvetljava, kurilni sistem) do kraja izdelana v Vispu. Kamioni so elemente pripeljalipo cesti na višino 1900 m. Največji »heli« od »Helisvvissa« je postavil vse skupaj na237 2900 m. Ob 10.30 so poleteli štirje možje, med njimi en letalski pomočnik na gradbišče,