April - Planinski Vestnik

gozdiček, grmovje, skupina dreves, tu pa tam grbina, grič, hrib. In povsod, povsodkamen, skale.Kaj vem, morda prav zaradi občutka nekakšne izgubljenosti napredam pogovor z domačiniin tako, na trojanski način, poskušam brez odlašanja premagati neznankoLokovec. Krožim po horizontalno in vertikalno zveriženih lokovških poteh in stezah,na več mestih se pojavljam že drugič pa se mi potem zdi, kot da prihajam domov;tudi moji najnovejši znanci me večinoma sprejemajo tako, nezaupljivost, ki sem jovidel v nekaterih očeh ob prvem srečanju, se je porazgubila. Vsaj vtis imam takšen.Teh najnovejših znancev pa je — na mah pravzaprav — več kot v kateri koli drugislovenski vasi doslej ali poslej. Takoj na začetku vasi, kar na cesti, šolarka, ki je ninič sram. V gostilni štirje mladi delavci, zgovorni in veseli, čeprav jih je že zaznamovalonaporno delo v žebljarskem vignju, kamor me potlej peljejo. Na pljučih bolna, še razmeromamlada gospa s fantkom, paseta borno kravico. Kmet, ki se je ponosno pustilslikati s svojim lepim, a hudim psom; še zdaj bi se mu moral zahvaliti za pristnebesede o tem, kako težko je pridobivati kruh iz kamenja. Pa družina iz precej oddaljenehiše izpod hriba Bojnika, pa stari žebljar, ki sta mu zgovornejši težki, pretežki rokikot zarasla grenka usta, pa njegova kljub vseh težavam menda vedno nasmejana ženain njuna lepa hčerkica, na kateri takoj vidiš, da bo kmalu z veseljem — kaj drugegaji preostaja? — poletela kot ptička iz gnezdeča, sicer prav prijetno urejenega, v boljšiin lažji svet.To pa še niso vsi moji lokovški znanci. In vsi, vsi, četudi molče, izpričujejo pravneveselo sporočilo o življenju v tukajšnjem kraju. Saj pa tudi Lokovec premore zdajkomaj polovico prebivalstva izpred šestdesetih let. Včasih je živelo kovaštvo mendapri vsaki hiši, zdaj je ostala ena sama skupna delavnica, pa še ta je za nič, kotpravijo. Zemlja — kamen da kvečjemu krompir. Kdo bi se čudil, če mladi bežijo? Respa je, da ima ta trda, skopa pokrajina tudi poseben čar, da si je tudi pro futuro nemoreš zamisliti brez ljudi.Ta čar je verjetno omamil tudi mene, sicer se ne bi moglo zgoditi, da bi ne zaznalsprememb na dopoldanskem, skraja tako prikupnem, obetavnem nebu. Tako sem se izLokovca — več tukajšnjih naslovov imam že v žepu — odpravil proti Banjšicam in šenaprej: v Bate, Grgar. In šele zdaj, spotoma, ugotavljam, da se bom prav gotovo tuditu. na brezvodni Banjški planoti srečal z vodo kot prejšnje dni v Trnovskem gozdu. Inres, že se ulije ploha. Toda ne navadna, taka, ki naglo pride pa naglo odide^ kot velikajeza, pač pa dolgotrajna, večurna, neusmiljena: pod dežnikom grem in plašč imam, pasem kmalu skoz in skoz premočen. Ampak mokrote se lahko navadiš in ni potem ničtako strašnega. Hudo pa je, če te takšna ploha izključi iz stvarnih razsežnosti inpostaneš prej ali slej le nekakšna naprava: dežnik, dve nogi, peščena cesta — samo tase pravzaprav premika, vsaj na oči, ki zgubljeno gledajo, medtem ko vse drugo ostajaza zaveso, za tem vodenim zidom, za to mejo iz plohe in naliva.Grem in grem, in ko ne verjamem več, da se bo ta hoja sploh kdaj končala, se znajdemspet v človeškem svetu in ugotavljam, da nisem v Banjšicah, ampak v Kalu nad Kanalom— nekje v gozdu mi je torej ušel odcepek ceste in sem se napotil v nasprotnosmer. Ne preostane mi nič drugega, kot da se odrečem Banjšicam in njihovim dvajsetimzaselkom, prav tako pa sosednim Batam in zapuščenemu, šestdeset let staremu vojaškemupokopališču, kjer počiva več kakor pet tisoč neznanih avstrijskih vojakov, inV šolo hodi In nič je nisram. Pa bo ostala v Lokovcu?199 Foto dr. F. Benhart