julijska številka revije za Slovence po svetu »Slovenija danes

kulturaMiro ZupančičNew York odkrilslovenskega slikarjaSlovenski umetniki v New Yorku - 2. delIvan CimermanV New Yorku živeči slikar Miro Zupančičse 2010. v Celju prvič sreča z delirojaka Karla Mehleta (na portretuBožidarja Jakca) in Mehletovo hčerkoVirginijo Mehle MajeričTujina me je privlačilazaradi osebnegaumetniškega razvoja invplivov na osebno rast.Potem ko smo v prejšnjištevilki popisali žalostnonewyorško usodo inpredstavili neizpetoumetniško dušo Karla Mehleta,tokrat predstavljamo spodbudnoameriško zgodbo njegovega rojakaMira Zupančiča, ki se je v New Yorkusočasno prebijal iz anonimnosti.Miro Zupančič se v New York, kjerustvarja še danes, priseli 1963., aSlovenca, ožja rojaka v srcu velemesta,nikoli nista vedela drug zadrugega! Mira Zupančiča, ki si je priSveti Emi pri Rogaški Slatini z ženoMarinko kupil staro hišo, sem (avtor)pripeljal na dom Mehletove hčerkeVirginije v Celju. Ves začuden nadkakovostjo del Karla Mehleta in njegovimgenialnim talentom ter izvirnoumetniško močjo je občudovalminiature v olju, gvašu in akvarelihter pokojnemu soustvarjalcu izrekelvisoko, laskavo strokovno priznanje.Miro Zupančič nam je opisal svojoumetniško pot.Postal bom umetnik!»Rojen sem bil 5. maja 1937 vvasi Turje pri Rimskih Toplicah namanjši kmetiji z mlinom in žago.Že kot majhen deček sem s starimižeblji, barvic nisem imel, izpraskalv staro omaro prve podobe. Očeme je pošteno premikastil! Natosem začel z ogljem iz peči risatipo stenah, največ v našem mlinu,kjer sem bil najraje. Na podstrešjusem našel škatle od čevljev, na kateresem risal. Z velikimi žeblji semna steno pribijal svoje prve umetnine.Ko sem bil star tri, štiri leta,sem se odločil: postal bom umetnik!Navdih sem iskal v naravi, shriba Turjeka občudoval Karavankein Savinjske Alpe in se spraševal:kakšen neki je svet tam onkraj, zavisokimi gorami?Moja prva velika slika prikazujenašo hišo, mlin in žago. Narisal semportrete bližnjih in veliko sličic v spominskeknjige sošolcev v Šmarjeti.Učitelj Lojze Kozelj me je začel spodbujati.Kot dijak celjske obrtniškešole sem se vključil v Umetniškodruštvo F. Prešerna in Umetniškodruštvo v Mariboru. Duhovnik dr.Ferdinand Kolednik me je spodbujalna umetniški poti, naročil ilustracijeza nekaj knjig in me podpiral pri mojemakademskem študiju v Avstriji.Leta 1957 sem se vpisal na Kunstschuleder Stadt Linz in diplomiral izslikarstva, delno iz grafike.Služil sem si svoj kruh, bili so težkičasi, takrat ni bilo mogoče študirativ Sloveniji, saj povojne oblasti nisoimele posluha za umetnost..Bil je časindustrializacije dežele, ki se je (žal!)otresala kmetijstva in se podrejalaBeogradu. Tujina me je privlačilazaradi osebnega umetniškega razvojain vplivov na osebno rast. Odpiralaso se mi široka obzorja, bogatilsem se z novimi znanji z vsega sveta.Realistične motive sem obogatilz naravo, ožjim okoljem, z oljem naplatno, perorisbo, gvašem. Zelo velikosem obnavljal, restavriral in uporabljalnaravne barve za freske.«Linz je Zupančič zapustil pri petindvajsetih,z diplomo v žepu. Pot gaje vodila na Dunaj, od tod v Rim inmesta velikih italijanskih umetnikov.V Firencah in Padovi so mu ponudilicelo mesto učitelja, a ga je vleklodalje, v širši svet. V Evropi je bil točas ruskega vpliva, ameriške delitvena bloke, čas berlinskega zidu,hladne vojne. Avgusta 1968 so Rusiokupirali Češkoslovaško. Zupančičpravi, da so tudi na akademiji vLinzu odmevali dogodki, revolucijana Madžarskem. Avstrijci so se tujcevotepali, češ da imajo dovolj svojihštudentov. »Šele tretje leto, koso Avstrijci spoznali, kaj znam, pa some že zaprosili, če hočem ostati,«pripoveduje umetnik.»Pozneje, leta 1963, v New Yorkuni bilo dosti drugače. Atentatorji so14