KP MOK - 023

DECEMBER 2012 www.koper.si INTERVJU
65
Kolesarska realnost v Repičevem Realu
Aleš Repič. Petkratni zaporedni državni
prvak v gokartu, ki je komaj polnoleten
osvojil najprestižnejše priznanje v tem
športu, zlato čelado. A je dirkalnike nato
zamenjal z odprtjem lastne trgovine, ki Kopru
in Slovenskemu primorju, z razširjenostjo
dobrega glasu po vsej državi, ponuja
vrhunsko kolesarsko opremo. V njegovi
trgovini so razstavljena predvsem kolesa
odličnih znamk Scott, Focus in Pinarello,
kljub temu pa ni kolesa, ki ga Aleš v nekaj
dneh ne bi mogel priskrbeti, pa naj bo želja
kupca še tako posebna. In da Aleš ni samo
vzoren prodajalec in optimalen poznavalec
kolesarske abecede, ampak tudi vrhunski
sestavljalec in popravljalec koles, potrdijo
tudi najzahtevnejši rekreativni kolesarji,
tekmovalci profesionalnih kolesarskih ekip
in profesionalni serviserji.
Zakaj ste pustili dirkanje?
Mislim, da sem dosegel vse, kar sem
lahko. Zmanjkalo mi je motivacije (nasmeh).
Zakaj kolesarska trgovina?
Niti sam ne vem natančno, zakaj. Kot
mladenič sem delal v Trgoavtu. Takrat sta
bili dve kolesarski trgovini v Kopru, pa sem
si mislil, da bi lahko bila še ena. Imel sem
idejo, kakšna bi bila »moja« trgovina, in
kolesarstvo me je vselej zelo zanimalo. Ko
sem dirkal, sem namreč kolesaril za kondicijo,
bil sem tako rekoč vsestranski športnik.
Voljo sem tako imel, potem pa se je
zgodil še preblisk.
Kje vidite povezavo med dirkanjem s kolesi
in avtomobili?
V obeh primerih do dobrih rezultatov,
pa tudi največjih užitkov, vodita garanje in
odpovedovanje.
Kaj pa denar?
(Smeh.) Zaslužki so neznatni, zlasti v
gokartu. V kolesarstvu pa šele boljši kolesarji
v profesionalnih klubih zaslužijo za
spodobno plačo.
Kdo se pri nas odloča za ta šport in zakaj?
Če mislite, kdo se na obali odloča za
tekmovalno kolesarstvo, je tega zelo malo.
Ni pravega kluba. Rekreativno pa se za ta
šport odloča vedno več ljudi. Tempo življenja
narekuje tudi primerno in dovolj pogosto
športno vadbo. Kolesarjenje pa je med
bolj psihično in fizično koristnimi, lažje dostopnimi
in v tem smislu prijaznimi športi.
Kako ocenjujete kolesarsko kulturo pri nas?
Pri nas žal še vedno ni prave kolesarske
kulture, kot je na primer v Italiji. Se pa stanje
vidno izboljšuje. Kolesarske poti so se
začele urejati, prometna ureditev je kolesarjem
prijaznejša, več ljudi kolesari ... Kolesarji
pa si od vsega verjetno najbolj želijo, in
to upravičeno, da jih ne bi toliko voznikov
prehitevalo tako predrzno, strašljivo in tudi
življenjsko nevarno. V tem oziru je kolesarjenje
po Italiji ali Avstriji pravo razkošje. To
se med drugim odraža tudi pri turizmu.
Kdo so vaše stranke?
Zelo različno, ni nekega tipa kupca.
Držim se načela, da je odločilna kakovost
ponudbe in da mora biti ta vsakogar optimalna,
pa tudi finančno dosegljiva. Se pa iz
sezone v sezono malo zamenja tip kupcev.
Vsako leto se namreč bolje prodajata druga
vrsta in znamka koles. Letos se na primer
proda precej manj cestnih koles kot lani in
več gorskih. Pred leti so se na Obali prodajala
skorajda samo gorska kolesa, potem je
sledil občuten porast prodaje cestnih koles,
letos pa zopet upad. Tudi v kolesarstvu obstajajo
trendi in vpliv medijev. Mediji vplivajo
predvsem s prenosi športnih prireditev,
kolesarji pa s svojimi uspehi.
Kakšne so cene koles?
Spodobno kolo za rekreativno vožnjo
dvakrat tedensko je mogoče dobiti za ceno
od 300 evrov naprej. Za pogostejše kolesarjenje
pa dobra kolesa stanejo od 450 evrov
naprej. Povprečna prodajna cena je približno
600 evrov.
Zakaj pa so najboljša kolesa tako draga, da
so cene primerljive s cenami solidnih avtomobilov?
Imajo visoko razvito tehnologijo.
Cena odraža kakovost, finančno oceno
tehnološkega razvoja, pa njihovo funkcionalnost,
natančnost pri izdelavi in
delovanju, vloženi čas in trud … Znane
blagovne znamke v kolesarstvu so razvojno
uspešne in vsestransko kvalitetne. Obstaja
sicer razlika med izdelki, četudi so
ti iz istega materiala, na primer karbona,
a so različni postopki izdelave, primešani
materiali itd. To določa togost in udobje,
kar se odraža pri vožnji … in seveda tudi
pri ceni.
Ali lahko torej v kolesarstvu tudi manj poučeni
opazovalci prepoznajo hiter razvoj?
Razvoj v kolesarstvu je res hiter in očiten.
Tudi sam se sprašujem, kje je sploh
meja tega razvoja. Zadnjih pet let smo
bili priče številnim novostim, predvsem
pri okvirjih in komponentah. Aluminij je
bil zamenjan s karbonom. Izboljšani so
bili materiali komponent. Teža najboljših
in najdražjih koles je med 6,5 in 6,8 kilogrami
… Zniževanje teže vrhunskih koles
se lahko še nadaljuje. Kolesarstvo kot
šport pa se po drugi strani v tekmovalnem
smislu ni kaj dosti spremenilo. Napori in
rezultati so zelo podobni tistim iz preteklosti,
ko je bila vsa oprema bistveno drugačna,
slabša, težja ... Saj ne bova govorila
o dopingu (smeh)?
Raje vas vprašam o vaši oceni potencialov
za razvoj kolesarstva na Obali.
Potenciala je res ogromno. A zaenkrat
ga nismo znali ali želeli uresničiti in tržiti.
Imamo lepo vreme čez vse leto, dobre
kapacitete, bazene, terapevtske storitve,
čudovito naravo ... Od gorskih do cestnih
poti. Potem je tu kulinarika. Morje in
gore so na razdalji slabih 100 kilometrov.
Na Obali imamo celo univerzo, s tem pa
odlične možnosti za razvoj kvadrata mladi-šport-študij-turizem.
To bi lahko bila
dobra zgodba.
Je pri vašem delu sploh kaj »zimskega počitka«?
Morda je pozimi malo manj dela, a ga
zagotovo ne bo manjkalo. Dobro je namreč,
da kolesarji ne čakajo na spomlad,
da se pripravijo na novo kolesarsko sezono,
ampak to storijo v zimskem času. Tudi cenovno
je to nekoliko ugodnejše. In kolesarji
se tega vse bolj zavedajo.