Avgust - Planinski Vestnik

ilo treba. Da le ne bi bilo treba, da ne bi nikdar moral dvigniti orožja nad
sočloveka! Toda sedaj tiho, poslušajmo! Trikrat na minuto je odgovor.
Ni ga bilo. Seveda, ti norec, kdo pa se še gre skavte v tej vojni noči sredi
kočevskih gozdov! Pri kraju je tvoja učenost! Ko le ne bi tako zeblo. Ves
moker si od mrliškega potu in sedajle se lepo ohlajaš, počasi a zanesljivo. Ko ti
pade toplota pod petindvajset stopinj boš »še topel« mrlič, ki ga nič več ne
prebudi. Ce bi imel tisti svoj angleški plašč! V Črnomlju je, kaka igralka ga
nosi sedaj, lepe zlate gumbe ima, pa paradira z njim po trgu. Da, ta bi pomagal
Kaj pa žganje, belokranjska slivovka? Polne čutarice je nosim. Samo malo
samo na konec jezika, srce bo pognalo, zato še ne bom zaspal. Potegnem, še in
še. Čudovito, kako greje! Pa če pride konec, bo vsaj topel. Sedaj sedi, uživaj,
toplo je, še sneg je topel.
^ Koliko jih je že hodilo po tej slovenski zemlji pred teboj. Davno pred teboj.
Z ženami, sužnji, živino, z lokom in sulico, s kamnito, bronasto, železno sekiro
v roki. Od širnih pritokov Donave proti morju. Rimski mare velivolum terraeque
iacentes so jih vlekli z magičnimi močmi. Hodilo in propadlo, kot boš
danes ti. Vseh teh ni več. Kaj potem, če tudi tebe ne bo. Smrt je tisto, kar nevede
pričakuješ vse življenje. Pravijo, da je v snegu topla, mila. In nebeška
godba, da jo spremlja, muzika sfer te zaziba v nirvano. Saj, že je tu, saj jo
slišiš, široki akordi, prav nežni, prav rahli, kot da jih poznam, kot da zopet
igra Janko v bohinjski Srednji vasi na orgije. Le kje se porajajo ta sozvočja?
V moji glavi? Vendar, če jo zasučem v levo, prihaja z desne. Ce v desno, pa
z leve. Svojo smer imajo, nekje nedaleč od tod nastajajo in ne v moji domišljiji.
Resnična glasba je, ne le utvara.
Zdramim se, res je, akordi rahlo valove k meni skozi temo. tu pod menoj
nekje se rojevajo, ni dvoma. Muzika, k njej! Kjer je glasba, tam je človek,
od vsega živega jo pozna le on. Dvignem se, še to poskusim, samo palico vzamem.
In puško seveda. Sicer pa, če so ljudje, so le naši. Odtavam za zvoki
navzdol skozi gozd. Lažji sem, le malo se udira. Bliže zveni, vse bolje slišim.
Kaj ne lebdi tam v temi nekaj svetlega? Seveda, le naprej, sveti se. Zid je to,
za njim nekje zveni. In nekaki križi ob zidu. Cerkev! Odrinem vrata. Iz medle
svetlobe done akordi, počasi, slovesno. Vstopim. Na koru igra! Orgije! Le kdo
igra? Zvlečem se po stopnicah. Star bradat mož sedi za tipkami, stopa na pedala,
ob svitu brljave lojenke, nekako v bedne cunje odeto otroče mu goni mehove.'
Ob tej nočni uri, kdo ve zakaj, zakaj prav danes? Sedaj lahko sedem. Muzika,
drugi moj dobri duh, hvala ti!
Zbudil sem se na klopi ob kmečki peči za silo popravljene kočevarske
hiše. zavit v konjske odeje kot otrok. Dobri ljudje, sami lačni in strgani, celo
mleka so mi našli, toplega mleka, kolikor ga je le šlo vame. Mislili so, da
nimam dna, so pravili. Starca, ki je igral, ni bilo več in njegovega otroka tudi
ne. Tako ne vem, kdo je bil. ne vem, kdo so bili. Takrat sem pozabil, pomoč
sočloveku do zadnjega je tisti čas bila sama po sebi umevna. Kaj bi dal sedaj,
da bi vedel!
Svojo robo sem brž odkril. Streljaj od cerkve je bilo vse pod snegom.
Padlo je za ped novine, redil se je jasen dan. Sile so se vrnile, kopriva ne
pozebe. Cez Knežjo lipo in Pokštajn sem drsel proti skritim dostopom do
Kripelbaze nad Volčjimi stenami. To bo stampeda, naj le vidijo znanstveniki,
da jih njihov »elettrica migrante« ni pozabil, do kraja ne.
Smuči je neslo kot na krilih. Kajti, ko sem iztresel nahrbtnik, sem prav na
dnu, zabit v ogal le našel tisti nesrečni košček čebeljega voska — smuško mažo.