Avgust - Planinski Vestnik

62. letnik
avgust 196?
Tri noči
DR. ING. FRANCE A V C I N
Kdor še ni živel samotnih gorskih noči, viharnih beethovenskih
noči, vročičnih chopinskih noči, bliskavičjih schumannskih noci,
nevihtnih bachovskih noči, ta še ničesar doživel ni. F. Gagern
Noč ima svojo moč! Ce se je ne zavedaš, čutiš jo prav gotovo. Ce sploh
kaj čutiš, seveda! Človek ni nočno bitje, pa ga noč, ta »starejša sestra dneva«
(M. Bor), prevzema z neugodjem, s tesnobo, s strahom. Seveda le, dokler se ni
z njo spoprijateljil, tako kot so se morale divje živali, ki so se zatekle v noč,
da laže ubežijo človeku, edini zveri, ki lovi za svojo zabavo. Ko pa te je noc
sprejela v svoje temno krilo, se boš v njenem žametnem objemu počutil bolje
kot podnevi. Spoznaval boš, da za spanje pravzaprav ni spokojna, blagodejna
noč. temveč banalni vsakdanji dan. Mnogi to vedo, zlasti lovci. Zato jim
večna dvojica dan z nočjo pove mnogo več kot zgolj podnevnemu človeku.
V nekdanjih časih se noči v gorah nismo izogibali. Cesto smo jo ob sobotah
mahnili'iz Ljubljane z večernim gorenjcem. Pozno zvečer smo izstopih,
v Mojstrani, v Martuljku, Kranjski gori, Planici, Bohinjski Bistrici, potem pa
takoj pot pod noge, v črno noč s svetilko v roki. Dolgo so bile v rabi tiste
domače na svečo, na olje, na smrdljivec, dokler jih vseh ni zamenjala vsekakor
priročnejša, a mrzla električna. Nismo potrkali, ko smo šli mimo planinskih
koč v zatrepih dolin. Prihranili smo si nočnino, prištedili na času, res,
je. predvsem pa smo tako lahko polno doživljali blagodat noči v gorah. Ko
oko mini je, se vsi ostali čuti zaostre. Iznenada začutiš, da zrak diši, da vse dehti
po rosnem cvetju, po vlažni skali, po vodi v potoku; da je tišina polna zvokov,
da se v gozdu vselej nekaj giblje, da med rušjem nekaj hodi s teboj, da te od
vsepovsod nekaj začudeno gleda, posluša, ovohava, da bi hotelo otipati kalivca
nočnega miru.
Tako smo bili ob svitu že visoko, mirni in oblagodarjeni. Ce smo bih prezgodnji.
smo se naslonili na rušo, na skalo, ob macesen, malo pojedli, malo
podrem ali, dokler ni prvi ptiček napovedal dneva. Z dnem je prišla stena,
potegi vrvi, udarci kladiva, sonce in veter, pa dež in grom, vse kar se v ign
gorske narave prepleta in spleta v nepozabne spomine hominis alpini perenms,
pa naj bo reptans ah vulgaris. Zvečer pa smo kot ubiti spali za dve noči skupaj.
Mnogo je bilo teh noči, marsikje so tleli naši pojemajoči ognji pod stenami.
Tega si nismo ne pisali, ne razglašali, številke nam v gorah niso pomenile
mnogo. Veselile so nas le kot potrdilo dobrih moči, opajale in prevzemale pa nas