Avgust - Planinski Vestnik

Zagrizel sem se v strmino, zazrt v sneženo pot, pogreznjen v misli. Kje
se lepše misli, kot če si sam, ponoči v gorah! Sledil sem nekim stopinjam, menda
so ondod vlačili les z Jelovice. Zazdelo se mi je, da je zelo temno, čeprav v noci
vidim domala kot žival. Pogledal sem predse, nadse. Sivina, nikakih zvezd vec,
tudi drevesnih kron ne! Megla! Le kod se je vzela, pri tako jasnem dnevu.
Ne škodi, markacije morajo biti tu, ni mogoče zgrešiti. Vseeno škoda, da sem
poslal v Ljubljano i karto i moj stari bezard (znamka busole). Takole, za boljši
občutek le ne bi škodila.
Rinil sem za stopinjami, le kam naj drže, če ne proti Pečani. Tedaj se je
v megli zganilo, bele roke dreves so sledile v iznenadnem vzgibu, završalo je
v vrhovih da se je vsula zavesa snega. Prav, jo bo vsaj pregnalo, to zoprno
meglo, kar pihaj! Toda ni je pregnalo, le gnalo jo je z vse večjimi zamahi,
polno snega, ne več samo s smrek. Stemnilo se je, da nisem videl do prstov iztegnjene
roke. Oblekel sem, kar sem imel, povrhu preperel plašč iz mozetig
batista, ki se nam je takrat zdel višek zaščitnih sredstev. Kupila mi ga je bila
stara tetka na Dunaju, ki je — sama hroma — razumela mladega zagnanega
nečaka. S težavo sem prižgal oljenko za pasom. Kaj sedaj? Vsak preudaren
človek bi se v tisti vihri obrnil v dolino. Toda takrat smo bili še iz drugačnega
testa. Da bi se vdal, ne! Tega pa ne! V breg grem, če ne pridem na pot, potem
zadenem na ratitovški greben in po njem do sedla pod vrhom. Do Pečane bo le
skok navzdol.
Tako sem šel, drobna kresnica v pošastni noči. Poti je kmalu zmanjkalo.
Rinil sem naprej na smučeh, pobočje vedno na desni, veter iz zapada v hrbet,
tako grem proti vzhodu, sem računal. Od zapada prihajajo vse nenadne spremembe
vremena. Prišla pa je še nova: sprememba temperature! Postalo je
mraz da mu niti imenitni tirolski loden, ki smo ga tedaj sila cenili, ni bil kos.
Povsod je našel do telesa, segel je za vrat, lezel za pas, legel na prsa, grabil
prav za srce. Za silo sem mraz ukrotil s časopisnim papirjem pod obleko. Svoj
čas smo ga vedno nosili s seboj. Lahak je, gori, nič ne stane, toplotne izolacije
pa je zlepa ni boljše, kot je časopisni vakuum. Tudi moji (brljavki) m prizanesel,
čeprav polna olja, je bolj in bolj pojemala. Toplota njenega plamenčka je
ni dovolj ogrevala, pa je olje otrdevalo. Naposled pa je iztrepetala. Ostal sem
v temi. v ledeni vihri, sam, brez luči. Otipal sem velik štor, na odvetrni strani
je bil votel. Iz časopisnega papirja sem zvil nekak stenj in ga v votlini prižgal.
Z njegovim plamenom sem dodobra ogrel posodico oljenke. In res je kmalu
zopet zagorela.
Ne vem. doklej sem rinil v breg. Gibanje mi je dajalo toploto, kalorij sem
bil iz Viševnika prepoln, da bi bil lahko hodil tri dni. Vse strme je je postajalo,
velike skale so vstajale iz gozda, veter pa se je nekam pomiril. Pri tleh vsaj,
v vrhovih pa je le še bolj vršalo. Ujeli sta me medse dve steni, vse bliže
sta si prihajali, nad njima je jokalo v skalovju, kot da se žene sama divja jaga.
Belo plapolajoča zastava se mi je dvignila nasproti, tam kjer sta se steni
domala stisnili. Pod njo je bilo mirno, ko pa sem potaknil palico vanjo, jo je
kar dvignilo v zrak. Besen curek zraka, poln prašnatega snega se je gnal z
druge strani po pobočju navzgor, nekam v nevidno nebo. V vratih pa je stalo
nekaj nenavadnega, delo človekovo. Bil je mejnik. Pa ne, da sem kje na meji,
da je tamle onstran že kleta fašistična Italija! Ne, nemogoče, le nekje na
ratitovskem robu si, toda kje? Prodrl sem skozi vetrovna vrata. Polno hlodov
je ležalo med skalami niže doli, vsi sivi inja so bili. Med hlodi je držalo v temo
nekaj temnejšega, žlebastega. Drča, seveda, toda kam drži, le kakšna je? Videl