Avgust - Planinski Vestnik

kot mrtvo obličje. Prvič tako. In poslednjič. Viharja nad nami nisem več slišal.
Preselil se je vame.
Ob svitu sem pokukal na prosto. Orkan še vedno s pošastno hitrostjo drvi
nebo mimo nas. Vendar se je vse skupaj precej dvignilo, za hip sem skozi odprtino
v meglah zagledal nek vrh. Seveda, Veliki vrh nad Robanovim kotom je!
Nekje visoko za Dedcem smo menda, da ga sploh lahko vidimo. Nato sem ju
zdramil. Nerada sta zamenjala varno zavetje za divji veter. Venomer se je gnalo
skozi zrak, z zapada. Kompas se je bil k sreči umiril, a kaj ko nisem poznal
našega položaja! Našli smo smučino, ni bila stara. V mlečni sivini smo ji sledili,
venomer pomalem vkreber, v zaupanju, da gre na sedelce nad Korošico. Res je
dospela na sedlo, toda pred nami je zarežala nenavadna globina. Med velikanskim
skalovjem spodaj je veter pi*eganjal cunjaste megle, druga plast pa nam
je drvela z zapada tik nad glavami. Iz megle pod nami se je tu pa tam izluščil
pravilen pravokoten obris. Koča, seveda, Korošica! Ljudje, Suhe, toplota, kar
brž dol, rešeni smo! Kot nor sem v poledenelo strmino tolkel stopinje. Koča se
je bližala, a kolikor bliže je bila, toliko manj je bila koča, toliko bolj le ogromen
skalni bclvan sredi sive ravnine. Sram me je bilo, da bi se bil udri.
Toda v vsaki nesreči je kanec sreče. Ko sem se ogledal, razvedel, ovedel,
sem dognal, da sem bil tod že hodil. Tod je tekel nekdanji najin strateški umik
z Vincencem pred Suhcem v Belo! Na Petkovih njivah smo, med Vršiči in Zeleniškimi
Špicami! Le tu so taki ogromni bolvani. Naše sedlo zgoraj v megli ni
Korošiško, ampak tisto med Dedcem in Vršiči! In prava Korošica ni pol ure od
tod. Končno vem, kje smo, prav zares to pot. Zagazil sem odločno vkreber
s svojo in dekletovo krošnjo, še njo bi menda lahko navrgel, tolike sile so bile
naenkrat v meni. In res. Kar mimogrede smo se znašli pred kočo, tokrat pravo.
Sprejel nas je dobri stari Suhe, z njim vesela smučarska druščina pravih planinskih
fantov in deklet z zelene Štajerske. Ko so vse zvedeli, so nas napojih in
nahranili do vrha, potem pa spat, spat! Zbudili smo se šele naslednjega dne proti
poldnevu. Več kot 24 ur brez prestanka! Srečna zlata mladost! Zakaj nisi večna?
Pet dni za tem ni mogel nihče iz koče, tudi nosačev ni bilo. Vihar se je še
stopnjeval. V gorah je vse vrelo samega vetra, snega, raztrganih megla, včasih
pomešanih s prebliski jarke sončne svetlobe. Noč in dan, dan na dan! Vse je
zmrznilo, tudi Suhčev WC brez W. Tudi z granato ga ne odmašim, je robantil
možakar. Vse, kar je moralo iz hiše, smo kar na lopati pomolili skozi lino in že
si je vsebino prisvojil ob stenah drveči stanovitni curek zraka. Nikdar poslej
nisem doživel tolike hitrosti vetra, niti v senjski burji ne.
Končno se je iznorelo. Le tenka koprena z modrimi okenci je šestega jutra
plavala čez nebo. Nam trem pa ni bilo več do smučanja. V dolino, brž dol!
Pospravili smo, pa na pot čez pravo sedlo proti Presedljaju. Iskal sem po širnem
svetu med Dedcem in Vežico, kod smo se lovili, kje je tisti vrtača, kje naš
rešilni bivak. Zaman, nikakega sledu več, veter je bil opravil svoje. Ce bi bili
zmrznili, le kdo bi nas našel? Ko sem se proti Presedljaju malo obiral, kod bo
bolje, in je priplaval večji oblak, je za menoj tiho zajokalo. Deklica močna in
srčna ni več prenesla spomina na tisto noč. Toda to pot se ne bi bil dal. Za
vsako ceno v dolino, če ne čez Presedljaj na Kranjsko, pa naravnost v štajersko
Lučko Belo! Pa smo lepo dosegli Bistrico, varno in že zelenečo.
Odsihdob se nismo mnogo videli. Življenje je opravilo svoje, spomin pa je
ostal. Neizbrisen, ne samo meni, mislim. In pravijo, da nismo bili ne prvi ne
zadnji, ki smo »spali« med Presedljajem in Korošico. Pa je komaj dobro urico
hoda. In smer natančno sever.