April - Planinski Vestnik

po papirju. On pa mi brez dlake na jeziku vrača, da moram biti prav takšen, če sem
prišel sem zato, da s Honolulujem klepetam o vremenu. Toda tokrat priteče France iz
šotora s fotoaparatom namesto s čopičem v rokah in z veliko nalepko Alpetour Škofja
Loka. Ko se kolona jakov približa taboru, nalepi ta napis na tovor drv in potem fotografira.
To mu dela precej težav, saj jaki niso na miru in med hojo ujeti lep motiv, izostriti
sliko in sprožiti, je za umetniško dušo hud napor. Prijatelji ga seveda ob komičnem
prizoru z jakom z napisom Alpetour, spodbujajo k večji vnemi. France pa teka s fotoaparatom
za svojim »modelom«, šerpe se smejijo, sahibi pa kot vedno »zezajo« trenutno
žrtev. In v vsem tem direndaju nekaj jakov, ki so bili to pot namenjeni v avstrijski
tabor, zaide s poti in jo mahnejo naravnost čez sredo našega tabora. To seveda ne bi
bila nikakršna katastrofa, če se ne bi ta stranpot jakov končala natanko v naših antenah,
ki so bile pritrjene z neštetimi vrvicami, da so lahko kljubovale močnemu vetru.
Zdaj pa kot strela z jasnega, čreda jakov, ki tovori drva, opravi delo naravnih sil. Moje
vpitje in mahanje z rokami na močno voljo jakov žal ne vpliva. Z golimi rokami pa se
nad najbolj vneto žival nisem upal, kajti jaki so na pol divje živali, saj polovico leta
preživijo v divjini in si sami iščejo hrano. Antene so tako padale druga za drugo in tudi
Slavčev poseg s preklinjanjem v vseh svetovnih jezikih ni nič pomagal. Ubogi šerpa,
ki je skušal izmotati svojega jaka iz številnih vrvic in žic, je ves preplašen poslušal
jeznega sahiba, ki ga je nekam tako domače ošteval. Vedno privoščljivi in vedno zabave
željni »sahibi« pa so vse to spremljali z navdušenjem, s smehom in veseljem.
Antene so bile torej na tleh, jaki pa so v avstrijskem baznem taboru, vključno z manekenom
za reklamni posnetek. Spet smo sami, kot pred nekaj trenutki. Napočil je čas, ko
je bilo treba najti krivca za katastrofo. France se je s fotoaparatom v roki kar nekam
preveč muzal in že je bil določen. Saj je bil vendar on kriv, da so jaki zašli s poti, torej
je samo on kriv za vse to, kar se je zgodilo. S Slavcem sva mu jih napela kolikor sva
mogla in odleglo nama je. France pa je vse to mirno prenašal, ker je vedel, da bo hitro
minilo; in potem bo, kot navadno, s svojimi »blesavimi štosi« spravil v dobro voljo
ne samo bazo, ampak tudi naju dva. Slavčev gnev sem lahko razumel, saj je vsak dopoldan
čistil hondo, in ko je mislil, da bo prost, naju je čakalo nameščanje anten, ki sicer
ni tako naporno, kot je to zamudno delo. Po dobri uri so antene spet delale. Ko sem jih
tako ogledoval, sem ugotovil, da se bele vrvice na belem snežnem ozadju res slabo
vidijo. Spomnil sem se, da imamo v jedilnici cele kupe reklamnih zastavic. Odšel sem
ponje in jih navesil na vrvice, tako da bi tudi najbolj kratkovidni jak lahko spoznal,
da na njegovi poti nekaj ni v redu.
Zastavice so veselo plapolale v vetru in delale reklamo za jugoslovansko industrijo.
Nihče si ni mislil, da nam bodo tudi v tako korist. Ko se je po nekaj dneh Viki vrnil
v bazo je dejal: »Sem vedel, da ste radijci tudi za nekaj dobri...« On je bil namreč
zadolžen za te zastavice, da jih razobesi po taboru. Tako pa sem jaz opravil nekaj
njegovega dela in si s tem prislužil vsaj malo priznanja.
Željan alpinistične slave sem se odločil, da »posežem« po vrtoglavih višinah. Začel
sem nabirati pristaše za idejo, ki se mi je porodila. Aklimatiziran sem že dobro in pri
vsem tem delu bi si vendarle lahko vzel prost dan in ga izkoristil povsem po svoje.
Najprej sem snubil Franceta in ta je opravičil moje pričakovanje. Takoj je bil »za«. In
kaj je bil ta »za«? Izlet na Kalapatar. To je vzpetina, zame gora z vrtoglavo višino
5545 m. Kalapatar je namreč cilj vseh svetovnih »trekerjev«, kajti s te gore je čudovit
razgled na Mount Everest in na ledenik Khurnbu ter na okoliške sedem- in osemtisočake.
Kmalu se za izlet ogreje še Marjan in s privoljenjem vodje smo dogovorjeni. Zvečer
si pripravimo borno malico za pot, da ne bo potrebno preveč nositi, in izdelamo pristopni
načrt. Vstanemo s soncem, si skuhamo kavo, zbašemo vase vsak svoj kos čokolade in
odrinemo. Precej hladno je, kar pa obeta lepo vreme. Iz baze se pot prek ledenih razpok
vijuga, dviga in spušča. Hoja po ledeniku je enkratno doživetje. Vsepovsod ledene poči,
strme prepadne stene, ledeniške gobe, igra sonca na izjedenem ledu, tisoč prizorov
ki vznemirjajo. Toda tudi lepote je lahko preveč. Kmalu gledam samo še na stopinje
pred seboj in tako so metri za nami. Z vsakim višinskim metrom se odpira nov pogled
v daljavo in izza bližnjih vrhov vstajajo Ama Dablam, Tamserku, Tavvoche. Stopinje proti
vrhu so težje, kot sem pričakoval. Sapo komaj lovim, pa vendar, trud in napori so
poplačani. Pred menoj je Everest v vsej svoji gloriji. Bazni tabor pod njim s prostim
očesom ni mogoče videti. Kljub jasnemu in kot umitemu dnevu ga lahko le slutim.
France, nič manj vzhičen nad lepoto okolice, je takoj začel hiteti s fotografskim aparatom
po panoramah, tudi midva z Marjanom sva fotografirala v neskončnost. Dan se je
že krepko prevesil v drugo polovico, mi pa smo še vedno sedeli in občudovali. Brez
besed sem zajemal lepoto, ki me je obdajala. Slika je bila vsak trenutek drugačna. Še
hip pred tem je Nuptse ovijal oblak, pa ga je veter čez trenutek očistil in pogledu
zakril Lotse. Vrh gore vseh gora pa je štrlel iz oblakov in videti je bilo, kot da se ne
zmeni za megle, ki so se začele poditi pod njim.
Šele ko so oblaki skrili sonce, smo se zavedeli, da bo treba nazaj, v varno okrilje baze ... 182