April - Planinski Vestnik

devetindvajsetih Jugoslovanov. Še zdaj mi je vočeh R^e.Kovačevič ki je pripotoval
v puhasti bundi, opravljen kar za bazno taborišče... Indijci so ga gledali debelo, sam
pa je bil verjetno tako utrujen, da mu najbrž še vroče ni moglo biti.
No, pa je minilo tudi to in popoldne smo se dvignili proti New Delhiju Tja smo prispel,
proti večeru, tam prenočili in se drugo jutro odpelja i proti cilju, v Khatmandu Tu sta
nas čakala vodja ekspedicije in Mišo Jamnik, ki je bil zadolzen za transport opreme.
Vsi smo v isti sapi in naenkrat želeli vedeti vse novice, zanimive za nas saj n smo
slutili, da bomo naslednjih nekaj tednov, prav vsi imel. tudi dovolj časa, za ''nabiranje
novic«. Radoveden sem, jasno, bil tudi jaz. Najprej me je na primer zanimalio to, kako
je z dovoljenji za uporabo radijskih postaj. Dobil sem odgovor. da jih se n^ ker nisva
imela s seboj licenc. Novica je bila zame huda. Pa tudi za Matjaža. Začel sem postopek
ki je trajal vse tja do 19. marca, medtem pa sva z Matjažem pocas. postajala — indijska
fakirja, kar ni čudno — toliko dni biti na trnih ...
V teh devetnajstih dneh čakanja sem si to mesto kar dobro ogledal. Prav gotovo bi
pretiraval, če bi trdil, da sem videl vse templje in vsa svetisca kar jih Premorete
mesto in okolica, zagotovo pa je res, da sem si temeljito ogledal ljud. poskusa sem
jih spoznavati, pa sem nazadnje tudi za to svoje prizadevanje ugotovil, da m bilo
uspešno. Potovanj po svetu nisem vajen - tole je bilo prvo zunaj Evrope - zate. sem
bil ob prvih stikih z mestom nekako zmeden. Z Matjažem sva hodila po mestu pa nisem
vedel, kod hodim. Vonjave, vse prej kot prijetne za moj nos so me neprestano opozarjale,
da hodim po neznanem svetu, pa tudi ljudje, vse te barve, ves ta neznan.
Ob vsem tem sprejemanju vtisov pa ne bom nikoli mogel razumeti najrevnejših prebivalcev
v tej deželi, ki se preživljajo s tem, da nosijo težke
r l"® k a JJ, u P'
t o v o
trenutek, ko začuti, da je zaslužil dovolj za nekaj dni skromnega življenja odloz. tovor
in ga nihče več ne pripravi, da bi nosil še naprej Rekel sem, da jih ne bom nikoh
razumel, vendar sem pa prepričan, da bi vsakdo med njim., tem.revn.m.nosač., katenh
vse premoženje je včasih le tanek trak tkanine oko i bokov, rekel enako - ne razume
mene, ki delam tudi še potem, ko sem zasluži dovolj, da preživim dan. Jje^pred meno.
Povsem druga podoba pa je, ko pridemo v višja področja, tja kjer se z a c n e priblizevat,
dežela Šerp Šerpe pravijo zase, da so Tibetanci. To je dokaj ponosen narod nj hov
glavni problem pa je, da njihovi najmočnejši možje in sinov, vse prepogosto umirajo
v Himalaji in tako ta rod vse bolj slabi...
Sam sem spoznal mladega šerpo, po imenu Nawag Karma. Postala sva dobra prijatelja.
Pobliže sva se spoznala pravzaprav tistega večera, ko smo postavljali tabor pri vasi
Khari Kola ob istoimenski reki. Vsi moji tovariši so že odšli spat. meni pa ta večer se
ni bilo do spanja; odšel sem tja, kjer so si šerpe pripravljal, svojo
Med njimi je bil tudi Navvag Karma, mladenič dvajsetih let a .morda kakšno let o vec.
šerpa od nog do glave, kar pomeni, da mu strmine himalajskih steza ne delajo težav
Zapletla sva se v pogovor. Zanimalo me je vse mogoče. In polagoma sem se dokopal
do zanimivih podrobnosti. Izvedel sem na primer, da serpe ne poznajo df u ma svojega
rojstva, največkrat celo leta ne. No, tu je bil Navvang Karma izjema. Zaupal imi je da
prav v dneh, ko bomo šli skozi njegovo vas pričakuje rojstvo svojega prvega otroka
In kot po naključju sva bila z Navvang Karmo dva dni pred prihodom v njegovo vas spet
skupaj. To. da je bil s skupino, se je redko dogajalo, ker je bil neprestano po okol.sk.h
zaselkih, kjer ji novačil nosače, da bi nadomestil tiste, k. so nas »pustih. Srečala sva
brata. Povedal mu je, da je dobil sina. Navvang Karma je b.l vesel tako kot zna bit.
vesel šerpa. dostojanstveno, zadržano... Pozneje sva mnogo govorila o tem sinu ko
Pa smo prišli v Feriče, tako se imenuje zadnja vas pred baznim tabo iščem sem
mladega očeta našel s sinom. Z vso nežnostjo ga je pestoval. Pokazal mi ga je in e
rekel: »Daj mojemu sinu ime.« Oblil me je pot zavoljo hude zagate, v katero me je
spravila ta njegova želja. Obraz sem nagubal, kot da premišljujem...« In res sem
premišljeval in sicer o tem, kako bi se izvlekel iz te zadrege. Odloči sem se d bom
poklical na pomoč bogove: »Počaščen sem Navvang Karnna, vendar bojim se bogov
morda jim ne bo všeč, če bi dal ime njegovemu otroku nekdo k. n. se pa .« Navvang
Karma se je vdal. Imel pa sem občutek, da m. je tedaj zameril, šele pismo k. sem ga
pred dnevi prejel, je pregnalo dvom. Piše mi. da je s sinom vse v redu. da raste...
Ne piše pa o njegovem imenu ...
Matjaž:
Težko je govoriti o spominih, saj je dejstvo, da sem bil tako blizu Everesta. še, preveč
živo pred menoj in se mi še vedno zdi sedanjost, ne pa doživetje, ki bo zdaj zdaj
utonilo v pozabo. Bazni tabor mi bo vedno pomenil več, kot nekaj na kup zinetanih
šotorov, ki so dopolnjevali enoličnost himalajskih vrhov. Naj mi bo oproščena beseda
»enoličnost«, vendar po vseh dneh bivanja pod osemtisočaki res nisem mogel vec
177 dojemati te izjemne lepote Himalaje, ki jo izpričujejo lepe barvne fotografije v dragih