April - Planinski Vestnik

SEPTEMBRSKO SONCE
MILAN VOŠANK
Ni bilo več zgodaj, ko smo se znašli pod steno. Sonce je že oblivalo doline in gozdnato
hribovje nad njimi. Doseglo je že tudi vrh zelenega hriba desno od Viša...
Po meliščih in travah smo prišli do snežišč, kjer so nas objele velike sence gora.
Bile so hladne, sneg pa je bil trd, da je škripalo pod nogami...
Nad nami je bil zid velikih sten. Z globokimi grapami, ponekod izpranimi od nevihtnih
voda ali napolnjenimi z nabitim snegom, se je delil na posamezne stene in vrhove.
Izmed vseh je bil najbolj opazen lepo oblikovan stolp — Turn Gamsove matere. Po
sredi se je vila skoraj ravna zajeda, vstop pa je varoval črn previs; kazalo je, da je
moker in algast. Sicer pa je bilo vse okrog zajede gladko in ni kazalo, da bi bil tam
kakšen prehod ...
Dež. Mrzel jesenski dež enakomerno pada na sive strehe in na sivi beton in se v
potokih zliva v jarke. Pada iz temnih oblakov, ki so se nagrmadili nad veliko mesto,
kjer sredi dneva gore svetilke. Po ulicah zamolklo in neenakomerno odmevajo koraki;
so kakor razglašena simfonija. Koraki prihajajo in odhajajo v tem meglenem jesenskem
dežju...
Dež prinaša spomine ...
Da, tistikrat je bilo sonce. Sonce je bilo tudi še potem, ko se je poslovil september
in se je začel oktober. Toda tisti dnevi so bili prelepi, preveč drugačni, da bi pustili
brskati po spominu. Tistikrat sem raztrgal mnogo listov s komaj začetimi stavki, morda
pa celo samo z besedami...
Zdaj pa dežuje. To pa je čas za spomine. In ti prihajajo že od nekod, to čutim ...
Mrzlo je bilo, ko smo vstopili v steno. Joža se je navezal na sredini. Veliki, široki polici,
ki drži v steno s snežišča na levi, smo se izognili in plezali naravnost pod črno streho.
Pod to streho sem prečil v dno zajede. Težko je bilo. Skalovje je bilo trdno in mi je
vlivalo zaupanje, da se previsov brez klinov nisem več bal.
In potem je prevzel vodstvo Rok, spodaj pa je pihal v premrle prste Joža. Videl sem
njegovo belo čelado s širokim nalepljenim gumijastim trakom ...
Potem sva plezala oba hkrati. Bili smo navdušeni.
Vrvi so opletale med klini.
Po globokem kaminu smo prišli pod strehaste previse in se jim po ozki polici umaknili
v lažje pečevje.
Tretjo zaporo je pomenil previs, ovešen z rjavim železjem. Prijateljema sem moral
odpreti pot. Obesil sem se na te kline. Plezalke so dobro držale in tako mi ni bilo
treba uporabiti lestvice. Iz previsa sem prešel na navpične plati, v svet — skoraj
bi dejal — umetniško izklesanega pečevja. Prijemov, klinov, starih vrvic, vsega je bilo
dovolj. Pozabil sem na vse, preveč je bilo lepo ... Res lepo plezanje. Nekaj te lepote
je ostalo še Roku, potem pa je bilo vsega konec, čakale so nas le še globoke grape.
Na Božjih policah nama je Joža pripravil presenečenje — pobegnil nama je. Medtem
ko sva zvijala vrvi, nama jo je pobrisal. Zagledala sva ga na policah le nekaj metrov od
naju. Ločila nas je le — široka grapa. Sprva te grape sploh nisem videl. Zakoračil sem
kar naravnost, lepo po ravnem ... Pa ni bilo tako preprosto. Morala sva navzdol do
police, ki se je izgubljala na dnu mračne grape, šele od tam pa je bilo mogoče priti
do prijatelja tam zgoraj. Popoldanski mir nas je spremljal, ko smo se vračali. Sonce je
bilo še nad grebeni, sence pa so bile že velike in so imele podobe gora, ki so nas
spremljale prav do koče Pellarini.
Pod vznožjem Beneškega stolpa (Torre Venezia) smo se ločili potem, ko smo se v zaspanem
sončnem jutru prebili skozi rosno nizko borovje in grmovje do melišč.
Prijatelja Tone in Fižola sta šla v osrednjo smer, z Rokom pa sva se namenila v raz,
ki v gornjem delu stolpa preide v veliko rumeno-črno zajedo in jo je od spodaj mogoče
dobro videti...
»Pa srečno, morda se na vrhu vidimo.« sem jima zaželel.
»Sta s pijačo dobro založena? Dobro plezajta!«
In smo se razšli.