N j " Pa_ sem zapuščal bazni tabor, moram priznati, da me je stisnilo - in težko sem odšel. »Res si lepa Himalaja, res ste Everesta pa me je še vedno strah, lepi Pumori, Lhotse, Nuptse, H Lingten 9 « ' Sicer pa naj grem lepo po vrsti. dlllnpm Mpn!f„ P n2 t " di P^ n o »t. da^bl z odpravo prehodil nekaj sto kilometrov po daljnem Nepaki, nato prebil v podnožju gore vseh gora 50 dni, se spet vrnil domov ! H f n T l N meni se ,°' J' e ta priložnost ponudila in zdaj se ubadam s težavo, kako bi stlačil med te vrstice ure in ure najbolj zanimivih vtisov, kar sem jih J bil v svojem življenju deležen. T J 38 - 2 - 3 ,-":- Himalaja, ob vsakem koraku mi te besede mešajo možgane. Nekaj drugega je doživljati te stvari, ko bereš potopis. Tam je vse lepo, vse poje .. Resničnost pa je manj romantična. Meter za metrom pridobivam na višini. Naredim nekaj korakov Bazni tabor je bil pravzaprav čisto navaden tabor, sestavljen iz kopice šotorov živo rdeče barve Vsi ti šotori so brez reda stali na umetno urejenih ploščadah, izklesanih v led in tlakovanih s kamenjem. Pod nogami pa smo imeli še približno 150 m debelo plast ledu pravzaprav ledenik, ki s hitrostjo meter na dan polzi proti dolini. In tako se je civilizacija, z vsemi svojimi značilnostmi, naselila v ta mir na ledeniku Khumbu nikakor pa ni bila kos — hrupu, ko z okoliških vrhov sneži in ledeni plazovi z glasnim grmenjem neusmiljeno polnijo ledenik. Tako opozarjajo motilce miru na svojo moč ki so jo zal ze občutile odprave, ko je prav ta ledenik postal grobnica mnogih, kot protiutež vsem tistim, ki so stopi i na vrh gore vseh gora. Vsa nezemeljska okolica je z našim taborom tato dobila nekaj domačega, saj je postala baza naš dom, zatočišče, kraj odkoder boječe zremo se skoraj 3500 m više proti vrhu. Zjutraj sem se prebudil z močnim glavobolom. Spomnim se besed s poti: »Glavobol j® _ ed J na stvar - ki ti jo lahko zagotovim v bazi, za vse ostalo pa poskrbi sam Če pa hoces, da to mine delaj in se aklimatiziraj.« Torej vstanem in sem trdno odločen, da se na hitro prilagodim višini. In potem bo spet vse dobro. O, sveta preproščina kako sem naiven! Vse kar sem naredil v tistem prvem dopoldnevu, je bore malo. Vse preveč moči porabim za najbolj preproste gibe. Zato raje sedem in tako imam dovolj časa za 1 premišljevanje. Misel se vrti okoli ene same stvari. Kako spraviti želodec, ki ga čutim v grlu spet na svoje staro mesto? Kako použiti nekaj hrane, da si ohranim vsaj nekaj moči, pa da pri tem ne bi bilo treba bruhati? Višinska bolezen se mi je pokazala v vsej svoji moči Tolažim se s tem, da tudi drugim ni dosti bolje, pa tudi s tem, da vse te teqobe ne morejo trajati večno In res niso. Po nekaj dneh sem na nogah in moj novi dom se mi je pokazal v povsem drugačni luči. Šotor nenadoma postane udoben, sonce greje topleje in tudi tisto zaradi česar sem tu, počasi postaja delo z določenim redom, pa čeprav v nenavadnih okoliščinah. »Morning Saab ... Tee Saab ...« mi še vedno prijetno zveni v usesih. S tem pozdravom in s široko vrsto belih zob je vsako jutro pokukala Sonamova glava v šotor. Ali si lahko želiš še kaj lepšega v ledeno hladnem jutru: prijazen nasmeh in topel caj z mlekom v posteljo. RflnKn'"Sn9 P °Q C i Vam? Saj Vend > ar P0čitka nisem Poseben. Vstanem. Volja ji močna. Naprej! Kako? Saj ne morem nikamor, utrujen sem. Pa spet pet korakov in spet želia da se vsaj malo spocijem, pa bo potem spet vse dobro. Groza me obide, ko opazim pred seboj široko razpoko. To pomeni pot navzdol in potem spet navzgor. V nekaj urah sem spoznal, da je za osvajanje himalajskih vrhov potrebno še vse kaj druqeqa kot le močna volja in zelja po uspehu. Spet naredim nekaj korakov... Ti koraki... Postali so najvažnejši del mojega življenja Himalajskih lepot ne vidim več. Važno je, da pred temo pridem v bazo, potem bo ze kako, samo to mislim. Okoli mene prave razglednice, po lepoti popolne, včasih ze kičaste, toda v tem trenutku ne morem dvigniti roke, da bi fotografiral Vse ie podvrženo eni sami misli: Priti v bazo pred temo. Srečanja z nosači, ki so se vračali iz tabora, so mi dala novih moči, saj so prinašali s seboj občutek, da je baza blizu Pozno popoldne je ze bilo in odprl se mi je pogled, ki razvedri duha. Sredi razmetanih skal in ledu sem opazil odrešilne rdeče šotore. Dobro uro kasneje sem bil tam, kamor sem si potihoma želel — se mi zdi — vse življenje, vendar do takrat nisem verjel, da se mi bo ta zelja uresničila. Spoznanje o uresničenju lastnih želja in sanj izbriše vse tegobe in ostane samo — sreča. Toda vsega lepega je navadno kaj hitro konec. Skobacal sem se iz tople puhaste vreče in se lotil dela. Ze navsezgodaj sem vsako jutro vzpostavil zvezo s Kathmandujem in zvezni oficir Tappa je poročal o dogodkih v bazi in na hribu. Tako je bilo zadoščeno nepalski birokraciji, ki je že ob našem prihodu v Kathmandu pokazala svojo moč. Prav ji je , tudi minister za turizem dobival vsak dan sveže novice, in to verjetno prvič, odkar ekspedicije obiskujejo Himalajo. Kmalu je za naše vsakdanje zveze s Kathmandujem izvedel tudi zvezni oficir avstrijske ekspedicije, ki je imela tabor blizu našega in se je pripravljala zavzeti vrh Lhotse. Tako je tudi on pošiljal poročila po etru, saj mu je bilo to mnogo laže kot pa naporno pisanje dolgih poročil, ki bi jih moral pošiljati po slu. Poplačal nas je z nasmeškom in z dobro voljo, ki pa je tudi ni bilo na odmet. 178
Delovni pogovor z vodjo. Na desni Je Slavko Šetina Matjaž Culiberg ob rednem dnevnem raportu 179 Oboje foto S. Setina
Change language