April - Planinski Vestnik

Levo: Torre Venezla od koče Vazzoler. Lepo se vidi raz na levi ki sva ga s Kolarjem preplezala. Desno:
Torre Trieste s parkirišča pri Tržaški koči. S Kolarjem sva preplezala desni raz. Qboje fQtQ M, |an Vošank
Med plezanjem se dolgo nisem mogel razživeti. Vse preveč sem razmišljal o tej steni
v e plIte S h t0 z Pn red'k'imi klini in z zelo drobnimi oprijemi - šest s črtico je pisalo v vodniku
- se nama je ustavilo. S klinov so visele vrvice, k. so pričale, da so tud naveze
pred nama odnehale. Midva pa sva bila bolj trmasta. Iskala sva prehod dokler nisva
našla takega, ki naju je pripeljal do previsa. Naprej je slo hitreje čeprav težav m bilo
nič manj. Morala sva čez previse, po zajedah, po plateh, mimo nabitega zelezja
Na to sva se prav kmalu navadila. Le pri klinih, čeprav jih je b lo veliko, se nam
vedno znova zdelo, da jih je še vedno - premalo, zato sva tud. midva pridno polnila
Vzpenjala" sva^se navzgor usklajeno, brez nepotrebnega govorjenja, od ovire do ovire^
Opoldne je že žgalo, tam spodaj pa so se sprehaja i^turisti. Hodil, so po stez^ ki teče
okrog Civette. Med njimi so se podili otroci. Slišala sv njihovo razposajeno čebljanje
... Midva pa sva mislila le na pijačo. Zdelo se m. je, da je stena strasno izpostavljena.
Je to res ali pa ta občutek rodi prevroč dan? ,
Sonce je zašlo za skalnate grebene; prijate ja sem potegnil do borovja na polic.. .
Prišla je noč. Bila je mirna. Polica, na kateri sva prenočevala, je bila udobna. Bila je
široka kot z borovjem zaraščen travnik.
Bil sem utrujen. Trdno sva zaspala.
* • •
Pozno ponoči se vozimo ob jezeru Alleghe. Sobotna noč. Pred razsvetljenimi lokali je
veliko mladih ljudi. Lepo so oblečeni in urejeni, nekateri so celo na motorjih. Uasba.
ki prihaja z ulice, je hrupna, pa tudi tiha, umirjena. Vse polno je luči, rdečih, rumenih,
pisanih in utripajočih. Kakor da bi nama mežikale. Spodaj pod hišami lezi mirno jezero,
ki lovi in pozibava slabotne odseve sobotne svetlobe. Na obeh straneh doline slutimo
strmino. Črno strmino. Nad njo so prav gotovo gore ... Poslusam glasbo in gledam ljudi
in razsvetljene hiše. Vse se mi počasi odmika. Nenadoma sem si zaželel, da bi bil tam,
na ulici, med glasbo, med mladino. Želja je ostala na dnu mojih misli. Ni našla besede
da bi zazvenela. Rodila se je nema. Nemo je odšla, tako kot odhaja ta glasba, tako kot
ugašajo te pisane luči...
Prijazno mesto je le še oddaljen utrip z dna doline ...
185 Dolgo sem zjutraj opazoval stolp nad sabo...