Skozi umetnost o medosebnih odnosih
Skozi umetnost o medosebnih odnosih
Skozi umetnost o medosebnih odnosih
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
deklici vse pojedel. Deklica ga je prosila, da naj pusti njeno hrano, a teliček – kot da je ni<br />
slišal. Prosila je bratce in sestrice, naj ji pomagajo. A bratci in sestrice so se telička bali in tudi<br />
sami jokali. Prosili so mamo za pomoč, a mama je morala na delo. In tako je mala deklica dan<br />
za dnem ostajala brez hrane. Nekega dne pa ji je bilo dovolj. Ko se je teliček spet pripodil izza<br />
peči, je prijela ţlico in ga mahnila po glavi. In v tistem hipu se je teliček spremenil v kup<br />
zlata. Otroci so se čudili, niso vedeli, kaj je to, ko se tako lepo blešči. Mati pa je hitro<br />
spoznala, da so v hišo dobili zaklad. Pravljica na simbolen način govori o tem, kako se<br />
postaviti zase. Seveda ne s silo, gre za to, da rečeš dovolj, NE! Spodbuda za pogovor, kajne?<br />
Za devetimi gorami<br />
Slovenske ljudske pravljice. Izbrala in priredila Anja Štefan.Ilustrirala Ančka Gošnik Godec<br />
in Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska knjiga Zaloţba, 2011.<br />
Fiţolčki<br />
Od 3. leta naprej<br />
Pravljica govori o moţu in ţeni, ki sta si močno ţelela otrok, pa jih nista mogla dobiti.<br />
Nekega dne je ţena kuhala fiţol in si je ţelela, da bi fiţolčki postali otroci. Razmišljala je o<br />
tem, kako lepo bi skrbela zanje, kako rada bi jih imela … Ni še do konca izrekla teh besed, ţe<br />
so fiţolčki začeli skakati iz lonca. V kratkem je bila vsa hiša polna otrok. Najprej je bila ţena<br />
zelo srečna, potem pa je vsak otrok nekaj hotel. Eden je ţelel hrano, drugi, da ga pestuje, tretji<br />
je bil ţejen, četrti se je hotel igrati in tako vsi po vrsti. Vsak je nekaj prosil … Ta uboga ţena<br />
ni vedela, kam naj se obrne. Vse je vekalo, ona pa sama za vse. Ko ni mogla več, je zakričala:<br />
»Zadosti!« in zapodila otroke iz hiše. In spet so postali fiţolčki. Hiša je bila spet prazna in<br />
pusta. O, kako je bilo ţeni ţal, jokala je in jokala in si mislila, kako je ravnala narobe. Tedaj<br />
pa se je izpod mize oglasil otrok, ki se je skril. Vzela ga je v naročje, ga poljubljala, vsa<br />
srečna je bila. In od takrat dalje sta ga imela moţ in ţena rada – lepo sta skrbela zanj. Ta<br />
pravljica spodbuja pogovor o ravnanju staršev, ljubezni in nasilju, povezanem z nemočjo in<br />
neznanjem. O tem, da se da ravnanje tudi spremeniti. Starši z otroki ravnajo podobno, kot so<br />
njihovi starši. Nasilje se prenaša iz generacije v generacijo. Potrebno je veliko poguma, da se<br />
odločiš prekiniti krog nasilja. Pri tem lahko članom druţine pomagajo strokovnjaki.<br />
36