Skozi umetnost o medosebnih odnosih

staršev se zaveda pomena druţinske vzgoje in ţeli, da bi bili otroci srečni, da bi zrasli v
zdrave, samostojne in odgovorne odrasle. Otroci ţivijo v zelo različnih druţinah. Zdrave
družine imajo pozitivno in prijazno naravnanost do ljudi; družinski člani znajo biti hkrati
avtonomni in neodvisni, pa odvisni in povezani; starši so zavezniki, ki premorejo dovolj moči,
da odločijo, vendar se prej temeljito posvetujejo z vsemi; imajo odprto komunikacijo, ki
temelji na izkušnji, da so vsa čustva dovoljena. To so družine, ki si upajo imeti zelo jasno
podobo o svetu, saj smejo sprejeti lastna čustva in jih ni treba projicirati navzven, na druge
ljudi. To so družine, ki zmorejo ogromno sprememb, saj lahko računajo na izredno čustveno
podporo (Robin Skynner, 1994 5 ). Podobno velja tudi za vse druge odnose. Ljudje, ki so imeli
izkušnje s preteţno varnimi odnosi v druţini, z večjo verjetnostjo ustvarjajo druţine in
različne medosebne odnose, v katerih ţivijo varno.
Kot pišeta avtorici Katja Filipčič in Ingrid Klemenčič »nasilje v družini zajema zelo različne
oblike in različno intenzivna ravnanja z različnimi posledicami. Pogosto je opredelitev
nekega ravnanja kot nasilje odvisna tudi od subjektivne predstave posameznikov
(povzročiteljev nasilja, žrtev, opazovalcev) o primernosti določenih medsebojnih odnosov, ki
izhaja iz subjektivne predstave o vlogi družinskih članov in splošnih vrednot posameznika.
Predvsem pri vzgoji otrok se lahko dojemanja glede dopustnih vzgojnih metod
zelo razlikujejo; vzgojo z občasnimi klofutami bo nekdo označil za neprimerno in otroku
škodljivo in zato jo bo štel za obliko nasilja, drugi pa za dosledno vzgojo z upoštevanjem
postavljenih meja, ki bo otroku omogočila, da se bo razvil v zdravo osebnost.«
Ne smemo pozabiti, da je nasilje druţbeni problem, ter da so vse oblike in intenzivnosti
nasilja nasilje. Posledice nasilja se odraţajo na emocionalnem, vedenjskem, kognitivnem,
socialnem in fizičnem področju človeka (otroka). Otroci in mladi potrebujejo odrasle, ki jih
lahko naučijo, kako naj v odnosu z drugimi poskrbijo zase in kaj ter kako lahko prispevajo k
gradnji dobrega odnosa brez nasilja.
V primerih nasilja v druţini tega starši ne zmorejo opraviti sami – takrat je za otroka in
mladostnika še kako pomembno, da je v stiku z odraslim, ki to zmore in zna.
5 Skynner, R. in Cleese, J., Druţine in kako v njih preţiveti, Ljubljana: Tangram, 1993.
8