Skozi umetnost o medosebnih odnosih

Stik z umetnostjo – moţnost za začetek pogovora
Stik z umetnostjo olajša prepoznavanje čustev, občutij, doţivljanja in odpira (začenja)
pogovor. Kulturno-umetnostna vzgoja je pomembna za otrokov in mladostnikov celostni
razvoj, hkrati pa jo lahko uporabimo za spoznavanje sebe in drugih ter za učenje v najširšem
smislu in osebnostno rast vseh udeleţenih v procesu. Če ţelimo stik z umetnostjo uporabiti pri
prepoznavanju, obravnavanju in preprečevanju nasilja v druţini, šoli, vrtcu, se moramo
zavedati, da so pri tem najpomembnejši kakovost umetniškega dela in sposobnosti odraslega,
ki bo vodil pogovor ob umetniškem delu (njegova znanja in spretnosti, čustvena zrelost in
odprtost, njegove izkušnje ...), ter njegova pripravljenost za sodelovanje z otroki in
mladostniki ter drugimi, ki so del multiprofesionalnega tima za preprečevanje nasilja. Ne
smemo pa pozabiti, da so otroci in mladi najštevilčnejši ljubitelji popularne mnoţične kulture.
To je lahko spodbuda za učenje kritičnega spoznavanja in presojanja – vrednotenja.
Ob stiku z umetnostjo lahko doţivimo vrednote, ki spontano prodrejo v našo duševnost, v stik
z našimi čustvi, občutji in domišljijo ter nas na svoj poseben, edinstven način motivirajo za
razmišljanje o nas samih, soljudeh, svetu, medosebnih odnosih, načinu ţivljenja ... Ob tem
lahko spoznavamo, prepoznavamo bistvo ţivljenja, spoznavamo odnose, razmerja, različne
oblike sobivanja … na neki način nas umetnost spodbuja k dobremu. Umetnost nagovarja
celega človeka. Osredinjena je na človeške potrebe in se jim tudi prilagaja, je fleksibilna. V
svojem absolutnem nas senzibilizira, povečuje empatijo, solidarnost in omogoča različne
poglede na svet in njegovo pojavnost. Ko jo najbolj doţivimo, se nas dotakne celostno
(duhovno, duševno in telesno). Ob stiku z umetnostjo človek lahko doţivlja svoje bistvo,
bistvo drugega in bistvo ţivljenja sploh. Če umetnost sprejemamo le na razumski podlagi, nas
to ne obogati, šele doţivetje nam omogoči zaznavanje njene polnosti. Če se o svojem
doţivljanju in razmišljanju pogovarjamo z drugimi, lahko v obeh pogledih rastemo in se
razvijamo, po eni strani v bolj vešče »uporabnike« umetnosti, po drugi pa hkrati pa v bolj
polno ţiveče ljudi.
Umetnost je dobra takrat, ko najbolj ustreza svojemu bistvu, je odprta k različnim obdobjem,
k stiku z drugačnim, nesamoumevnim, k stiku z drugim. Dobra je, ko ne povezuje
samoumevnih resnic, ko vabi ljudi različnih prepričanj. Vabi na poligon ustvarjalnosti in k
domišljiji. V njej lahko prepoznamo različne oblike sobivanja. Lahko jo uporabimo kot
predmet za začetek pogovora, za raziskovanje ter spoznavanje sebe in drugega. Gre za
sozvočje več svetov in več resnic. Umetnost v najširšem smislu konstituira etiko, ki nas
6