1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjiÅ¾nica Slovenije

More documents

Recommendations

Info

PLANINSKI VESTNIKi 104 videli nismo skoraj nič, mislili pa smo samo še na vrh. Kmalu mora biti, smo se tolažili, samo še kakšnih petdeset metrov naj bi bilo. In potem smo splezali en raztezaj, pa drugi, tretji, in šele s četrtim raztežajem sem dosegel rob stene, kjer bi me silen sunek vetra kmalu vrgel nazaj. Splezal sem še nekaj metrov, zabil cepina v led in z vsem glasom zatulil od veselja in razposajenosti, da so verjetno tudi zaradi tega tisti nevihtni oblaki odjadrali in je bila nad nami ena sama modrina. Četudi nam je veter ledenil obraze in nismo mogli niti govoriti, to sploh ni pokvarilo našega razpoloženja, ko smo bili vsi štirje na vrhu. In tudi ko smo se drugo jutro prebudili na robu ledeniške Mururatine ploščadi dobrih petsto metrov nižje in nas je prekrivalo kakšnih dvajset centimetrov ponoči zapadlega snega, si tega nismo gnali preveč k srcu. Še vedno se je v nas prelival krasen občutek preplezane stene in tudi kondorju, ki smo ga prvič videli, nismo zavidali njegovega mirnega jadranja. Bili smo majhni in izgubljeni v tej bolivijski pokrajini, toda naša srca so bila polna in srečna. Mislim, da je to zaznal tudi kondor, ki nas je nekajkrat preletel, potem pa počasi odjadral. Še dolgo smo gledali za njim, potem pa se spustili v dolino. Bolivija, Cordillera Real (Kraljevska veriga), Mururata (5868 m), južna stena. Prva smer v južni steni: Slovenska smer VI (ED), 90°/60—70°, 540 m. Prvenstveni vzpon: Bojan Pograjc, Bojan Počkar, Jernej Stritih, Filip Bertoncelj. Najmlajši zmagovalec sedemtisočaka 18. 5. 1987, 10 ur Sedemčlanska bolgarska odprava, ki jo Je vodil Todor Batkov, je priplezala na doslej še nepreplezan vrh brez imena severovzhodno od Pika KorženevskoJ med ledenikoma Mušketov in Aju-Džilga. Zaključno plezanje na vrh so opravili iz prvega višinskega tabora (4600 m) v zgornjem delu doline Aju-Džilga, vzpon pa je bil zahteven (IV—V). Vrh so dosegli 4. avgusta lani. V počastitev 150-letnlce rojstva bolgarskega narodnega heroja Vasila Levskega (1837—1873), organizatorja bojev proti Turkom, so vrh (5684 m) imenovali po njem. Spominsko tablo so pritrdili v skalo pod vrhom gore. Bolgarske alpiniste je spremljal sovjetski alpinistični inštruktor Leonid Trošhinenko, eden izmed članov sovjetske odprave na Mount Everest. Celotna bolgarska odprava je štela 15 alpinistov. Eden Izmed njih je bil 17-letni Pavel Bogdanov, ki je postal najmlajši zmagovalec Pika KorženevskoJ (7105 m). SPOMIN NA DOBREGA PRIJATELJA PERO - HRUŠEK PETER ČIŽMEK Macesnovec. Vidi se, da je vrh precej od rok, zato nanj ni markirane planinske poti, torej je »nepomemben«. Z njega se začenja greben, ki prek Dimnikov in Luknje peči vodi na Rjavino. Zame pa je zelo pomembno, da sem skozi rušje, ki ga pokriva, našel prehode na njegov »kosmati« vrh. Dve leti po hudi nesreči sem spet začel dobivati pravi občutek za gibanje po brezpotju. V Krmo (dolino) pa od tod ne bom iskal prehodov, kot sem spočetka nameraval. Videti je preveč komplicirano, če sploh obstaja kakšna lažja pot. Raje se bom vrnil v mojstranško Krmo (gostilno) na en pir. Spet sem pri Mihu na Jesenicah. »Pero, si že videl ponedeljkovo Delo?« LUCIANO CERGOL. Prejšnjo soboto v Comicijevi smeri na Monte Cimone (Strma peč — Zahodne Julijske Alpe)... ALPINISTIČNO ODKRIVANJE OSPA Bilo je pred osmimi leti, ko sem se začel ukvarjati z alpinizmom. Prvič sem plezal, ko me je Miloš peljal po normalni smeri na črnikalski turne. Pri tem sem tako »čaral«, da mi je Sandi, ki me je opazoval od spodaj, pozneje rekel: »Fant, saj v hribe lahko gremo tudi tako, da ne plezamo ...« S tem pa me ni mogel pripraviti do tega, da bi opustil to, o čemer sem sanjaril že od otroških let. Popoldne smo šli s Pretepačem peš v Koper. Mimogrede smo se ustavili še v Ospu. To je bilo tisto leto, ko je stena nad to vasico začela postajati eno od najbolj priljubljenih zimskih vežbališč za slovenske alpiniste. Pri »alpinističnem odkrivanju« te bizarno previsne stene sta imela vsekakor največje zasluge Tržačana Luciano Cergol in Roberto Giberna, ki sta preplezala prvi dve smeri v njej. S svedrovci sta nadelala ogromen previs najprej v »Stari smeri« (Ospo 77), potem pa še v »Gobi« (II fungo magico). Tistega dne sem na poti s Črnega kala v Koper v Ospu prvič videl Cergola. Luciano se je takrat ravnokar vrnil iz stene, kjer je sam preplezal svojo Staro smer. Po njej je prehitel Maričko Sabolek, ki je z bratom plezala Magično gobo. Zanimiv je bil njegov komentar k tej navezi, ki
PLANINSKI VESTNIK ga je pozneje Bor dodal k svojemu vodničku o Osapski steni: »Ona lepo pleza, on pa blazno štrika.« Zanimiv predvsem zato, ker je Janez Sabolek-Sabla pozneje postal znan kot eden izmed tehnično najbolje podkovanih plezalcev pri nas. VABILO V ELITNI KLUB Trst. Mesto, ki je v svoji zgodovini menjavalo gospodarje in so se v njem mešali narodi... Nekoč sem bil v Ospu s svojimi tržaškimi prijatelji. Ko sem Robiju (Roberto Borghesi), katerim sem plezal, omenil, da nisem preveč vešč italijanščine, mi je rekel: »Noi siamo Triestini, non Italiani!« (Smo Tržačani, ne Italijani!) Luciano Cergol je bil doma iz Trsta. Bil je sin slovenskih staršev, vendar vzgojen v italijanskem okolju, šol s slovenskim učnim jezikom ni obiskoval, zato je v Ospu, ko sem ga prvič srečal, govoril še bolj »šepavo« slovenščino, tako pač, kot jo govorijo med našimi zamejci. Njegovo znanje slovenskega jezika in s tem slovenska zavest sta se izpopolnila šele v zadnjih letih, ko se je intenzivno družil s slovenskimi alpinisti. Sčasoma je bilo v njegovem govoru vse manj italijanskih in narečnih izrazov, s katerimi si je pomagal, ko se v pravilni slovenščini ni znal dobro izraziti. 2e v zgodnjih mladostnih letih ga je (tako kot veliko drugih Tržačanov) pritegnilo raziskovanje krasa, predvsem jamarstvo. Iz jam Tržaškega krasa ga je (tako kot veliko drugih speleologov) pot vodila v gore in v stene na površini Zemlje. Veselje nad alpinizmom je pri njem kmalu prevladalo nad speleologijo. V svojem alpinističnem udejstvovanju je (to lahko že rečemo) dosegel zelo veliko. Bil je pobudnik za ustanovitev gorske reševalne službe v Trstu (Squadra di Soccorso Alpino — Trieste) in dve leti njen načelnik. Med drugim so ga tudi zaradi tega predlagali za sprejem v CAAI (Club Alpino Academico Italiano), v italijanski »elitni« alpinistični klub, kamor vpisujejo le alpiniste, ki so se v svojem udejstvovanju posebno izkazali. Po protokolu bi moral biti Luciano Cergol v CAAI sprejet letos jeseni, če ... DRSALNICE NA CESTI Od tistega prvega srečanja v Ospu je minilo leto, ki sem ga ob prostem času preživljal v gorah, pri tem pa nisem upošteval Sandijevega nasveta, da v hribe lahko grem tudi tako, da ne plezam. Medtem sem spoznal veliko novih alpinistov in z Jožefom preplezal Lucjanovo Magično gobo v Ospu. Bil pa sem še vedno začetnik, čeprav sem si z vzponi pridobil staž alpinističnega pripravnika. Jože nas je nekatere pripravnike neko nedeljo vzel s seboj v Gliščico (Val Rosandra), kjer imajo Tržačani svoj plezalni vrtec. Takrat nam je predlagal, da bi šli s tržaškimi prijatelji med prvomajskimi prazniki plezat v Paklenico. In smo šli... Potovali smo ponoči. Sanja se je vozila z Jožetom v amiju, jaz in Deo pa s Cergolom v njegovem raztolčenem fiatu <strong>12</strong>3. Ko smo imeli vožnje v temi dovolj, smo se ustavili pri opuščeni bencinski črpalki in zadremali v avtomobilih. Deževalo je. Drugo jutro so zlizane gume Jožetovega amija lovile ravnotežje po spolzki cesti. Zadek avtomobila je bil zaradi neke škarpe ob cesti proti Senju obtolčen že od včeraj. Jože je vozil počasi, previdno, pa se je že v naslednji uvali zaletel v razbitino, ki je svoj konec storila že pred dnevi. Z amijem k sreči ni bilo nič hujšega, le sprednji blatnik smo morali malo »nategniti«, da tako zvit ni drsal po kolesu. PRVENSTVENA ZA COPATICE Odprem oči in pomolim nos iz šotora. Potem preštejem naveze, kolikor jih vidim v steni Aniča kuka. Celo Forma viva je naseljena z dvema navezama in doživlja svoje prve ponovitve. Visoko v razu Klina solira Knez. Ker Lucjan preveč rad spi, jaz pa tudi, zlezem nazaj v spalno vrečo. Danes se nama ne mudi nikamor. Odločila sva se za prvenstveno smer v Stupu Aniča kuka: včeraj sva si ogledovala kratko stšnico desno od smeri Karabore in si v njej zamislila novo smer. Danes vstopava precej bližje Karabore, kot sva nameravala včeraj. V tistih desnih počen bi morala precej zabijati, česar pa nočeva (pozneje je tam nastala smer Utopija, ocenjena s VII—). Gladka bela plat dela Lucjanu težave, ker pleza v starih plezalnikih z izrabljeno gumo. S Sanjo ga počakava, ko gre nazaj v tabor po svoje nove »ebejke«. Kmalu se vrne. Z novo, še nerabljeno gumo na podplatih plezalnikov se mu uspe pregoljufati čez gladko, strmo ploščo. Ko se je pozneje lotim še jaz, mi mora pomagati z napeto vrvjo, ker z luknjastim podplatom svojih adidas-univerzalk ne ustvarjam kaj prida stika s skalo. Vendar ne obvisim. Sanja spodaj vneto pritiska na sprožilec aparata in tako skrbi za »foto <strong>dokument</strong>acijo«. Zgoraj, v filigransko oblikovanih počeh, je skala ostra. Od vode razjeden apnenec nama do kosti razžre meso na prstih. (No, malce pretiravam. O magnezijevem karbonatu in njegovi uporabnosti za plezanje takrat nismo še skoraj nič vedeli; »moda« plezanja z belim »čudežnim prahom« se je razpasla šele pozneje, s prodorom težkega prostega plezanja.) 105
Page 2 and 3: Silvo Karo Marjan Raztresen Bojan P
Page 4 and 5: 98 VESTNIKl ISKANJE ZASUTEGA BIVAKA
Page 6 and 7: PLANINSKI VESTNIKl 100 čez ves zad
Page 8 and 9: PLANINSKI VESTNIKl materiala pod st
Page 12 and 13: VESTNIKi 106 Žal mi je klinov, saj
Page 14 and 15: PLANINSKI VESTNIK 108 nebo, misteri
Page 16 and 17: PLANINSKI VESTNIKi POMAGAJTE TUDI V
Page 18 and 19: PLANINSKI VESTNIKi 112 Leta 1928 na
Page 20 and 21: PLANINSKI VESTNJK! hrepenenje, da b
Page 22 and 23: PLANINSKI VESTNIK 116 diozno prebij
Page 24 and 25: PLANINSKI VESTNIKa je prepozno, pa
Page 26 and 27: PLANINSKI VESTNIK 120 večer oskrbn
Page 28 and 29: PLANINSKI VESTNIKi POTEPANJE NA SMU
Page 30 and 31: PLANINSKI VESTNIKl 124 ke na levi s
Page 32 and 33: PLANINSKI VESTNIKl vložen trud. Po
Page 34 and 35: PLANINSKI VESTNIKl KAKŠEN JE TUDI
Page 36 and 37: PLANINSKI VESTNIK bolj razumejo med
Page 38 and 39: PLANINSKI VESTNIKu 132 novinarske a
Page 40 and 41: PLANINSKI VESTNIK 134 Tako je bila
Page 42 and 43: PLANINSKI VESTNIK 136 avtorja navaj
Page 44 and 45: PLANINSKI VESTNIKl 138 je koroški
Page 46 and 47: PLANINSKI VESTNIK 140 ga društva G
Page 48 and 49: PLANINSKI VESTNIK 142 stregli čaj
Page 50 and 51: VESTNIKn Vzgojna literatura Planins

1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjiÅ¾nica Slovenije

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?