1. PDF dokument (12 MB) - Digitalna knjižnica Slovenije

PLANINSKI VESTNIKl
100
čez ves zadnji del (100 m) pa sva pustila
fiksirano plezalno vrv. Tu, skoraj na robu,
pa naju sprejme orkanski veter, tudi nebo
se je popolnoma spremenilo in vreme se
hitro kvari. Šele tedaj vidiva, kako dobro
je, da sva pustila fiksirano vrv, kajti to
nama omogoči, da se spustiva deset raztežajev
nižje, kjer je udobna polica, in
tam bivakirava. Naslednji dan, skleneva,
bova šla do vrha. Bivakirava z minimalno
opremo; tu je vsaj pred vetrom bolj varno.
A ponoči se razbesni vihar; kar tuli okoli
vrha. Žalostno ugotoviva, da nama je prva
priložnost splavala po vodi. V snežnem
metežu se zgodaj zjutraj spuščava nazaj
pod steno.
Do 20. januarja še večkrat poskušava, a
se vreme vedno pokvari, še preden prideva
pod steno. Vreme je obupno: česa
takega ne pomnim, saj prehaja iz ene
skrajnosti v drugo.
19. januarja letos greva zvečer pod steno
El Mocha, kjer pod veliko skalo pričakava
drugo uro zjutraj. To jutro je ob
tem času še polno zvezd na nebu, ko pa se
bližava vznožju stene, postaja nebo vse
temnejše, veliki, črni oblaki potujejo od
juga proti severu, tik pod steno pa je tako
močan veter, da ne moreva več naprej.
Zatečeva se v ledeniško razpoko, čez eno
uro pa nadaljujeva pot pod steno. Tam
se morava odločiti: greva ali ne greva naprej.
Vreme je obupno, vendar sva s časom
na koncu. Opoldne sva pod velikimi
strehami kakih sto metrov pod robom stene,
kjer še enkrat razmišljava, ali greva
ali ne. Odločiva se: greva!
Vendar že po nekaj metrih naletiva na popolnoma
raztrgane vrvi. Težko je opisati
strah, ki naju je spremljal čez ta del, ko
sva visela kakih dvajset metrov od stene
nad 800 metri praznine na scefranih vrveh
in ko sva hočeš-nočeš prepuščena igri
vetra. Vendar sva ob enih popoldne že
na robu; od tu ni več povratka.
Vreme je obupno; divja pravi vihar, kmalu
naju zagrne megla. Tam še nisva vedela,
v kakšen boj se podajava; toda bilo je
vse hujše. Ne vidiva niti pet metrov pred
seboj, ne slišiva se.
Janez pade kakih deset metrov in se po
naključju ustavi; to mi pove, ko pridem
do njega, kajti sam nisem tega ne videl
ne slišal. Kje sva, lahko samo ugibava;
svet je popolnoma tuj, nič poznanega ni;
da, preveč na zahodno stran sva šla! Tu
je veter tako močan, da po zraku nosi
kose ledu, ki jih trga od stene. Vrv imava
presekano že na treh koncih. Poskušam
snemati, toda v istem hipu, ko imam kamero
zunaj, držim v roki veliko kepo ledu.
Oprema — friendi, vponke, klini —, vse
je ena sama ledena kepa. Zebe naju, a se
ne moreva obleči, saj bi nama v hipu raztrgalo
cunje.
Čas teče, midva pa še vedno iščeva zgornje
ledišče. Poskušava malo nižje, vendar
zaideva v prepadno skalovje.
Silvo Karo med enim od svojih treningov v kopni
skali
Foto: Srdjan Zivulovič
NEVARNI PADCI
Spet plezava navzgor: tu mora biti rešitev,
drugače sva izgubljena.
Kar smeji se nama, ko v naslednjem raztežaju
stopiva na ledeno ploskev. Tu naju
sprejme popolnoma kristalen led. Vendar
sedaj sploh veva, kje sva.
Počasi in previdno prečiva ledeno pobočje
z naklonom 60 do 75 stopinj. Nevarna je
ta igra, kajti z vrha neprestano padajo veliki
kosi ledu. Sedaj se že čisto nagonsko
stiskava k steni, ko zagrmi velika klada
ledu in potem v tisočih kosih zgrmi čez
tisočmetrsko steno. Kot muhi, pripeti na
steklo, se počasi pomikava proti desni.
Janez me varuje, ko počasi plezam samo
z enim lednim orodjem; pogledam ga navzgor
in se z nogami ravno prestopam,
ko pride tako močan sunek, da me enostavno
odtrga. Nagonsko se še skušam
ustaviti, vendar je vse zaman: že letim v
globino. Edina stvar, na katero sem še
lahko pomislil, je vrv: ali bo zdržala, kajti
Janez, pripet na dveh lednih vijakih, me
bo lahko zaustavil.
Dolga je bila ta pot. Iz strašnih misli se
prebudim, ko treščim med skalovje in ko
me stisne v pasu. Le malo nad robom je
bilo to. Ves popraskan in raztrgan počasi
pridem do Janeza.
Šele danes se zavedam, kako je bila tista
vožnja skoraj pot v smrt.